Seveda bi bilo bolje, če bi Žižek svoje razmišljanje o povojnih pobojih in poimenovanju ulice po Titu objavil kjerkoli drugje, samo ne v strankarskem glasilu. Dejstvo, da ga je objavil prav v Zaresu, pa ne priča toliko o njegovi za marsikoga sporni – češ, kaj še potem ostane od intelektualčeve kredibilnosti – afiliaciji s stranko izdajateljico; ne priča toliko o stranki, ki se ji je nekako uspelo definirati kot morda še edini, ki vidno in načrtno neguje vsaj svoj, če že ne nacionalni intelektualni kapital. Žižkov članek priča predvsem o tem, da si je slovenski tisk po nepotrebnem in po nerodnosti ustvaril resno konkurenco tudi s strankarskimi brezplačniki. Stali so in gledali, mainstream časopisi, kako se razrašča konkurenca na internetu – če oglasne konkurence internetnih iskalnikov niti ne omenjamo –, pa tudi z brezplačniki. Toda v teh dveh segmentih je nebogljeno stal in gledal ves svetovni tisk. Slovenski tisk pa je stal in gledal tudi v segmentu strankarskih brezplačnikov. Kakršnikoli ti že so – in primeri od Ekspresa do Zaresa dokazujejo, da je diapazon kakovosti lahko neznanski –, v vsakem primeru so v bistvu nezaupnica etabliranim časopisom. Ti so do politikov obenem servilni in izkoriščevalski, točno takšni pa so tudi politiki do medijev. Ta odnos temelji na milo za drago uravnoteženi informacijski (iz)menjavi, ki je navidez win-win situacija, v resnici pa niso ne eni ne drugi z njo zadovoljni. A mediji oziroma časopisi se v tem niso znašli in se iz tega niso nič naučili – stranke pa ja. Tako so tudi stranke s svojimi trobili tiste, ki lahko diktirajo medijsko agendo, kot lahko SDS-ovci celo pisarijo tako rekoč kolumne in kot lahko zaresovci celo kanalizirajo opinion intelektualcev v svojo strankarsko platformo.