Starejši spletni občani se morda spominjajo »Deklaracije neodvisnosti kiberprostora« znanega pesnika Johna Perryja Barlowa, objavljene leta 1996 v Davosu. Toplo priporočam branje tega dokumenta, ki med drugim temelji na tezi, da že sama narava interneta zagotavlja direktno demokracijo in harmoničen razvoj javnega dialoga. Nekaj podobnega je leto prej v Cankarjevem domu trdil Nicolas Negroponte, direktor znamenitega MIT Medialaba. Težave s tovrstnim myoptimismom (kratkovidnim optimizmom) nastopijo, ko se spomnimo, koliko generacij je potreboval tisk, da bi se kodificirala obramba pred govorom sovraštva. Prva generacija avtorjev internetnih vsebin je poskušala graditi na svetlejših civilizacijskih načelih, a se je izkazalo, da je narava medija implicitno uničila ta ključni vršek. Statistike rabe interneta nam dajejo pravo sliko temeljnih aktivnosti v družbi, spletna mesta, kot je pričujoče, pa služijo kot nekakšen koordinatni sistem volilnega telesa. Ne mislim, da je vse to slabo, opažam samo, kako daleč je od slike družbe, ki se jo trudimo narediti v teh božičnih časih samorefleksije in solidarnosti.