Garaže so, kot kaže, ameriška odskočna deska na poti v Silicijevo dolino in zakaj bi bilo z odkritjem lanskega leta, kot je YouTube poimenovala ameriška revija Time, kaj drugače. Na valentinovo leta 2005 sta Chad Hurley in Steve Chen v Hurleyjevi garaži menda na neko desko nakracala YouTube in tako našla ime za svojo idejo, da na spletu ustvarita veliko srečno družino – socialno mrežo – odvisnežev od videoposnetkov. Druga urbana legenda govori o tem, da sta oba omenjena na neki zabavi v družbi Jaweda Karima razpravljala o tem, kako preprosto si je pošiljati in deliti fotografije po spletu, medtem ko je z videoposnetki prava »štala«. Tretja urbana legenda govori, da se je ideja utrnila na večerji pri Chenu doma...A pravzaprav je kljub nejasnemu začetku YouTuba, ki ga je lani Google kupil za neverjetnih 1,65 milijarde dolarjev ali – kot so izračunali skrbni analitiki – za 31,83 dolarja za vsako sekundo obstoja te spletne strani na svetovnem spletu, nadaljevanje precej bolj jasno. Trije prijatelji so naredili program, ki je omogočil predvajanje videoposnetkov ne glede na format v praktično vseh spletnih brskalnikih v katerem koli operacijskem sistemu. Nato so si omislili še virtualno video vas, v kateri bi obiskovalci puščali svoje posnetke, jih medsebojno ocenjevali in jih predalčkali po kategorijah. A čeprav so zadevo postavili na noge, je niso resnično razumeli. Mislili so namreč, da jo bodo ljudje uporabljali predvsem za izmenjavo posnetkov s svojih počitnic ali za posnetke stvari, ki bi jih želeli prodati v največji internetni trgovini E-Bay. V bistvu pa so odprli vrata v novo dimenzijo in dokončno potrdili, da je doba prve generacije interneta, ko so strani postavljali komercialni ponudniki, spletni uporabniki pa so bili zgolj konzumenti, dokončno minila. Prišla je doba druge generacije spleta (web 2.0), kjer ni več »nedolžnih opazovalcev«, kjer so vsi uporabniki spleta sooblikovalci ponudbe. YouTube je živ organizem, ki ga hranijo uporabniki in ki je – razen v finančnem smislu – pobegnil očetom. Takoj ko so ga zagledali prvi uporabniki, so ga ugrabili in namesto nedolžnih posnetkov v prijaznem domačem okolju na spletišče postavili posnetke svojih pijanskih eskapad, poskusov komičnih izlivov pred maloštevilnim občinstvom in ne nazadnje ponesrečenih akrobacij. Sledili so posnetki poroda njihovih žena, pa neposlušljiva soliranja na kitari in znanstveni poskusi z eksplozivnimi snovmi na domačem vrtu. Ugrabljeni posnetki televizijskih postaj, kombinirani s surovimi posnetki iz New Orleansa po poplavah in iz Bagdada, so iz majhne virtualne vasi, namenjene predvsem smešnicam, posnetim z domačimi kamerami in mobilnimi telefoni, naredili velemesto, ki je predstavljalo zatajeno podzavest Amerike. Če je bil v začetku na strani YouTube le en posnetek obiska živalskega vrta, je danes na strani več kot 110 milijonov posnetkov, vsak dan pa se tam znajde še 70.000 novih. YouTube se je iz preprostega namena postati orodje za izmenjavo vsakdanjih smešnic spremenil v kulturni, sociološki in tehnološki fenomen. Ustvarjalci spletne strani so se preprosto spotaknili na križišču treh revolucij. S tehnološkim razvojem so postali digitalni kamkorderji dostopni večini, mobilni telefoni pa so se iz preprostega orodja za oralno komuniciranje spremenili v tehnološka čudesa, ki lahko ujamejo tudi obešanje tirana iz Iraka. Torej, dostopnost posnetkov. Socialna revolucija je ob YouTubu naplavila tudi strani, kot so Wikipedija, MySpace in Flickr, skupni imenovalec vseh teh spletišč pa je, da jih ustvarjajo uporabniki spleta sami. Več ljudi kot uporablja strani, boljše delujejo, saj obiskovalci sami ustvarjajo zalogo. Tretja revolucija pa je bila kulturna, saj so se ljudje naveličali tradicionalnih medijev, ko so prepuščeni medijski konstrukciji realnosti. Še posebno uporabniki spleta ne želijo več novinarskih poročil iz Libanona, Iraka ali Darfurja, želijo surove posnetke, ki so jih posneli vojaki v akciji ali tisti, ki tam živijo in umirajo. Posnetki morda niso najbolj kakovostni, a so realni in kakovost je po mnenju uporabnikov YouTuba in sorodnih spletnih strani precenjena. Pravzaprav je kakovost nekaj, kar sodi v leto 2005, torej v preteklost. Pomembna je izvirnost, pristnost, tako rekoč necenzurirana neposrednost. Vse to so že dojele številne medijske zvezde, ki se pustijo »ujeti« brez spodnjih hlačk, v nerodnih položajih, v pristnem preklinjanju ali le z odkritimi simptomi svoje bolezni. YouTube je postal trendseter, in to bogat trendseter, kljub temu, da je kar nekaj časa trepetal pred morebitnimi tožbami, preden je z velikimi distribucijskimi in medijskimi podjetji, kot so NBC, CBS, Universal music, Sony in Warner music, sklenil dogovor. »Ljudje, ki tržijo medijske vsebine, vidijo naš portal kot izjemno priložnost, pravna stran tega posla pa še ne ve, kako se odzvati,« pravi eden od ustanoviteljev YouTube Chad Hurley. Tako se je zgodilo, da je oddelek za marketing sam postavil posnetek kakšnega filma, nadaljevanke ali oddaje na splet, nekaj trenutkov kasneje pa so iz pravnega oddelka zahtevali njegovo odstranitev. Dejstvo je namreč, da filmska industrija še ni povsem prepričana, ali bi YouTube in njemu sorodne strani obravnavala kot sovražnike ali kot prijatelje. Kopije sodobne interaktivne televizije z brezštevilnimi kanali so vzniknile kot gobe po dežju in tudi Slovenija je doživela svoj pljusk. Mojvideo.com je prevzel vse, kar je dobrega na zdaj Googlovem YouTubu, in mu dodal še ščepec znane domačnosti. NBC-jevskega Lattermana in CNN-ovskega Jona Stewarda je v slovenski različici zamenjal Jurij Zrnec z antalogijskim dvobojem med Mutolo in Čeplakovo na podelitvi viktorjev ter svojo interpretacijo Vrbe, nerodne novinarje TV-mreže Fox posnetek preveč sproščenega Edija Pucerja in Petre Kerčmar, dveh zvezd 24-ur, ki sta »strupeno« opletala z jezikom v času, ko bi morale biti kamere izklopljene, ameriške gospodinje z bogato seksualno domišljijo pa domači posnetki Jožic in Marij. Tudi naša stran namreč sledi načelom, da lahko vsak naloži kar hoče, vsak lahko označi kakšen posnetek kot neprimeren, skrbnik strani pa na koncu odloči, ali bo posnetek umaknil ali ne. Večina posnetkov zdrži presojo in ostane na spletu. araže so, kot kaže, ameriška odskočna deska na poti v Silicijevo dolino in zakaj bi bilo z odkritjem lanskega leta, kot je YouTube poimenovala ameriška revija Time, kaj drugače. Na valentinovo leta 2005 sta Chad Hurley in Steve Chen v Hurleyjevi garaži menda na neko desko nakracala YouTube in tako našla ime za svojo idejo, da na spletu ustvarita veliko srečno družino – socialno mrežo – odvisnežev od videoposnetkov. Druga urbana legenda govori o tem, da sta oba omenjena na neki zabavi v družbi Jaweda Karima razpravljala o tem, kako preprosto si je pošiljati in deliti fotografije po spletu, medtem ko je z videoposnetki prava »štala«. Tretja urbana legenda govori, da se je ideja utrnila na večerji pri Chenu doma...