bi zagotovil, da javna domena ne bi nikoli pomenila konkurence, da ne bi uporabljali vsebine, ki ni komercialno nadzorovana, in da ne bi prihajalo do nobene komercialne rabe vsebine, za katero ni najprej potrebno njihovo dovoljenje. Nasprotovanje Eldredovemu zakonu razkriva, kako skrajna je druga stran. Cilj najmočnejšega, najbolj seksi in najbolj priljubljenega lobija v resnici ni varstvo »lastnine«, ampak zavračanje tradicije. Njihov cilj ni preprosto zavarovati, kar je njihovo. Njihov cilj je zagotoviti, da obstaja le njihova lastnina. Ni težko razumeti, zakaj imajo borci takšno stališče. Ni težko spoznati, zakaj bi jim koristilo, če bi konkurenco javne domene, vezane na internet, lahko kako zatrli. Prav tako kot se je RCA bal konkurence FM, se bojijo konkurence javne domene, povezane z javnostjo, ki ima zdaj na voljo sredstva, da v njej ustvarja in menjuje svojo ustvarjalnost. Težko pa je razumeti, zakaj ima takšno stališče javnost. To je prav tako, kot da bi zakon letala razglasil za kršilce posesti. MPAA drži s Causbyjevima in zahteva, da se njihove oddaljene in neuporabne lastninske pravice spoštujejo, tako da lahko ti oddaljeni in pozabljeni imetniki avtorskih pravic omejujejo napredek drugih. Vse to očitno zlahka sledi iz tega nekritičnega sprejemanja koncepta »lastnine« pri intelektualni lastnini. Zdrav razum to podpira in dokler je tako, bodo napadi na internetne tehnologije kar deževali. To bo privedlo do vse močnejše »družbe z dovoljenji«. Preteklost lahko negujemo le, če lahko ugotovimo lastnika in dobimo dovoljenje za izkoriščanje njegovega dela. Prihodnost bo nadzorovala ta mrtva (in pogosto neizsledljiva) roka preteklosti.