Internetne klepetalnice so lahko strašno mamljiva stvar. Čudovito je, če se tu pa tam delaš, da si nekaj, kar v resnici nisi. Strašno zabavno je zlesti v kožo nekoga drugega in se vživeti v svetove, o katerih v resnici ne veš prav dosti. Ljudje, ki trdijo, da je to brezpogojno narobe in da je to laganje sebi in svetu, nimajo čisto prav: pozabljajo namreč, da to tu pa tam počnemo prav vsi kaj pa je pust drugega kot to? In ali ne počnejo tega vsi igralci in vsi pisatelji? Sposobnost ustvarjati nove svetove in nove osebe pomeni, da ima človek veliko domišljije, kar je načeloma čudovita lastnost. Tudi takrat, ko se po internetu pogovarjaš z bog ve kom in se pretvarjaš, da si nekdo drug, igraš igro domišljije le da v tem primeru človek na drugi strani tega ne ve. In tukaj se začnejo stvari zapletati: ko greš v gledališče in gledaš Piko Nogavičko, veš, da dekle na odru v resnici ni supermočna najstniška pobalinka, ampak zgolj igralka, ki se pretvarja, da je Pika. Če bi ta igralka po predstavi prišla do tebe in ti rekla: »Pusluš, jest grem zdele na gusarsko ladjo, kjer bom mornarjem igrala uspavanke na glavnik. A greš z mano?« bi v tebi upravičeno zbudila sum, da je malček čez les, in prav nič te ne bi mikalo, da sprejmeš njeno vabilo. Ko se pogovarjaš po internetu s človekom, s katerim sta se spoznala v virtualni klepetalnici, ne moreš vedeti, ali ti odgovarja resničen človek ali zgolj lik, ki ga ta igra tako kot on tega ne more vedeti zate. Če se pogovarjata enkrat ali dvakrat, ni z igricami izmišljenih oseb v resnici nič kaj dosti narobe. Ko pa postanejo vajini pogovori redni, je dobro, da zadevo še enkrat temeljito premisliš. Čisto nehote se ti lahko namreč zgodi, da se lahkotne igrice pretvarjanja spremenijo v zoprno mrežo laži, iz katere se je vedno težje izviti.