Zgodba potemtakem "nekega" (tako ali drugače skupnega) življenja se na Mali sceni MGL odigra v odličnem, dobesedno razdrobljenem interierju, ki se od široke mize na rampi proti ozadju odra zlagoma vzpenja in cepi v, tako se zdi, nebroj možnih poti, kar natančno ustreza temeljnim vsebinskim sugestijam, kot je na primer kar naprej prisotno in razpeljano vprašanje samote. Z njim so na eni strani tesno prepleteni pogledi na normalnost, povprečno všečnost in urejenost (ženska) ter na drugi rahla naveličanost in hkrati uporništvo (moški). Bernarda Oman in Boris Ostan sta od začetka nekoliko toga in zaprta, v replikah pogosto prezahtevna, hlastava in mestoma samozadostna, potem pa se, nekje po prvi zatemnitvi, razigrata, vživita in izdelata. Obe vlogi sta tako domala v celotni predstavi odigrani korektno, natančno ter z razumevanjem za izgovorjenimi besedami prežečih prikritih pomenov, kar je nujno, če naj režijski sistem deluje. Igra je korektna, zdi pa se, da nekakšnih presežkov v smislu konstrukcije likov ne ponuja. Režija oba umešča v ostro začrtan hod, ki je še posebej izrazit v začetnih prizorih (odličen in izjemno učinkovit je, na primer, prehod iz pripravljanja v stanovanju na sprehod domov po predstavi, ki se zgodi zgolj z obrnitvijo dežnika in pomikom naprej), gost v sredini in proti koncu, ko pa se izživi v, po mojem mnenju, precej patetičnem zaključku, kar je delno posledica izjemno ostrega reza in daljše zatemnitve pred zadnjima dvema slikama. Dramaturgija niha od večinoma tekočih in vase zaključenih slik do nekaj praznih mest, ki nastajajo predvsem v sredini uprizoritve. Predstava v celoti je prav dobra ter ponuja, tako zavoljo besedila kot zavoljo režije in scenografije, mnogo snovi za razmišljanje.