Dosedanja pota areala, ki nosi »uradno« ime Avtonomni kulturni center Metelkova mesto, so bila spričo posebnih eksistenčnih pogojev, osebnih želja in različnih filozofij burna, nepredvidljiva, vijugava, navsezadnje že zato, ker je zasedeno/osvobojeno ozemlje (gledano po kvadraturi, pa tudi po raznovrstnosti in pogostnosti dogodkov) med največjimi te vrste na svetu. V marsičem je tudi čisti unikum, fenomen, rariteta. Svoje so skoz leta prispevali še: utrujenost dela populacije; beg k mamljivemu profitarstvu; egotripi; požar, smrt v »Šoli« in rušenje stavbe; pritiski gradbeno-investicijskega lobija; načrtovan projekt gradnje umetniških akademij; medijska podtikanja; moralna panika nepoučenih; kulturnopolitična ignoranca; urbanistični posegi v sosesko; menjave in neodločenost oblasti; njihove lažne, a že požigosane obljube o »namembnosti prostora«; krčenje na začetku osvojenega prostora ... Današnja »močna, velika Metelkova« - delno v relativno ugodnih pogodbenih razmerjih z Mestno občino Ljubljana, delno ilegalen skvot - je v svetu veliko bolj priznana kot doma, daleč presega psevdosociološko konceptualno stigmo »mladinskega centra« ali »zabaviščnega parka« in z enormnim številom ur volonterskega ali simbolično plačanega dela domačih in inozemskih sil opravlja privlačne renovacije, kreativne gradbene posege, številna socialna dela in naloge, ki se jim mesto, država in splošna kapitalska logika nonšalantno odpovedujejo. Obenem pa »Metelkova« brez omembe vredne finančne pomoči ponuja zunajserijski kulturnoumetniški spored in kakovostno zabavo z vsebinami, nagnjenji in interierji, ki se, pogosto tudi slabšalno, »od zunaj« in »od zgoraj« sicer označujejo kot marginalni, subkulturni, alternativni, underground, pri čemer znotraj same »Metelkove« normativnih delitev na »kulture« kakor, vzemimo, tudi delitev po delovnih profilih, spolih ali starostih sploh ni. »Metelkovska« ponudba in imidž daleč presegata povprečniška pričakovanja in skromne izhodiščne možnosti.