Politična elita mora v svoj modus vivendi integrirati mero za spodobnost. Locirati točko, na kateri se upravljanje preobrne v nadlegovanje. Demokratična politika naj bi predstavljala konsistentno vezivo mnogoterih družbenih sfer. Spodbujala naj bi dialog med njimi. Ta je edina možnost za celostni premik na višjo kvalitativno raven. Politika lahko pripomore k ustvarjanju stimulativnega okolja, ne sme pa posegati v integriteto posameznika skozi polaščanje njegovih identitetnih sfer. Ko enkrat zagospodari nad njegovimi identifikacijskimi točkami – poklicno sfero, osebno zgodovino, spolnostjo, vero itd. –, se znajdemo v totalitarizmu. Tranzicija resnici na ljubo zaradi obče zmede in odmeva demokratizacijskih procesov iz obdobja osamosvajanja ni dopuščala polnega razvitja ali restavracije takega, v celoti z enega centra dirigiranega modela družbe. A dlje ko bomo izpostavljeni populizmu v kombinaciji s polaščevalsko strategijo, bolj bomo kot demokratična družba ranljivi. Marsikaj bo namreč spet videti samoumevno. Diskreditacije, izključitve, marginalizacija vseh, ki se ne bodo strinjali z veljavno moralo. Na primer.