Pri tem je treba opozoriti na dve stvari: prvič, tudi v povsem legalni dejavnosti muslimanov je - to vem iz lastnih izkušenj, saj v Nemčiji že vrsto let spremljam politično dogajanje - vse bolj čutiti nestrpnost in agresivnost (obstajajo, recimo, resne zahteve radikalnih muslimanov, ki v državah Zahodne Evrope zahtevajo od oblasti, da jim prizna veljavo njihovega šeriatskega prava, kar je s stališča pravne integritete države seveda nesmiselno in nesprejemljivo), toda - in to je druga pripomba - treba je natančno ločevati med islamizmom in terorizmom. Ta pripomba je zelo važna. Znan je niz krvavih akcij, ki so jih zagrešili islamski skrajneži, od akcije organizacije Črni september med olimpijskimi igrami v Münchnu leta 1972 do surovih pokolov, ki smo jim zdaj priča v Alžiriji; vendar še zdaleč niso vsi islamisti teroristi. Res je, da tudi samozavest zmernežev, ki včasih že meji na nespoštovanje gostoljubnosti, ki jo uživajo v zahodnem svetu, počiva na dejstvu, da medverski ali, če hočete, medkulturni stiki potekajo izrazito enosmerno: oni lahko v zahodnem svetu uživajo popolno versko svobodo, živijo svojo vero in jo tudi širijo, medtem ko obratno kaj takega sploh ne pride v poštev (v Savdovi Arabiji ali v Iranu, na primer, ne boste dobili dovoljenja za gradnjo katoliške cerkve in celo canterburyjski škof se je moral ob uradnem(!) obisku v arabskem svetu še v letalu preobleči v nevtralno opravo, da ne bi z znamenji krščanstva motil islamskega miru), toda veliko muslimanov vidi edino perspektivo svoje vere v njeni dosledni ločitvi od politike in v zavračanju nasilja kot sredstva za dosego ciljev.