Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je tožnik tako v kazenskem postopku kakor tudi v delovnem sporu ves čas trdil, da ni streljal v časovnih in krajevnih okoliščinah, ki so se navajale v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (t.j. dne 9. 6. 2007 med 2. in 5.30. uro pred gostinskim lokalom v zgradbi K. v ...), temveč je streljal popoldan v okviru priprav na tekmovanje v streljanju na policijskih igrah. Izvedensko mnenje izvedenca za balistiko J.G., ki ga je ta podal na kazenski obravnavi 22. 9. 2009, predstavlja tak dokaz, ki ne dopušča zaključka, da je tožnik v spornem času streljal. Izvedenec je namreč pojasnil, da obstaja večja verjetnost, da so delci, ki so bili najdeni na rokah tožnika, ostali od popoldanskega streljanja, kot pa od streljanja, ki naj bi se zgodilo v jutranjih urah. Izvedenec je tudi pojasnil, da je bilo pričakovati, da bo več delcev najdeni na levi roki, saj je tožnik levičar in strelja z levo roko, v resnici pa je bilo več delcev najdenih na desni roki. To samo potrjuje tožnikov zagovor, da je streljal na strelišču, kjer je vadil različne položaje, pri katerih je večja verjetnost, da pride do kontaminacije druge roke, kot pa pred lokalom K., kjer se je očitno streljalo „kar tako“. Sodišče prve stopnje se do teh ugotovitev in navedb ni prepričljivo opredelilo. Na testu strelcev je bilo ob tožniku pozitivnih še sedem policistov, ki so bili spornega dne na domnevnem kraju dogodka. Glede streljanja je nesporno samo to, da je bilo streljano iz tožnikove pištole, vse ostalo pa je vprašanje verjetnosti. Mejni prag zadostne verjetnosti je tisti, ki presega 50 %. Glede na mnenje izvedenca je jasno, da obstoji večja verjetnost, torej več kot 50 %, da so sledovi, najdeni na rokah tožnika, posledica streljanja na strelišču, kar pomeni, da je glede tega vprašanja sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje. Bistveni znak kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 317. členu Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 95/2004) je povzročitev nevarnosti za življenje ljudi. Ne gre le za neko abstraktno in zgolj teoretično možnost nastanka nevarnosti za integriteto ljudi, pač pa za konkretno nevarnost za življenje ljudi. Glede na ugotovitev izvedenca, da upoštevajoč lokacijo strelca, smer streljanja in lokacijo delavcev podjetja H. d.o.o., niti teoretično ni bilo možnosti, da bi strelec ogrozil življenje delavcev, ki so se v času streljanja nahajali v bližnji okolici, je jasno, da niso bili izpolnjeni znaki očitanega kaznivega dejanja. Prav zaradi tega je Okrožno državno tožilstvo umaknilo obtožni predlog zoper tožnika, kar bi lahko pojasnila tudi pomočnica ODT ... J.L., vendar je izvedbo tega dokaza sodišče prve stopnje nerazumljivo zavrnilo, s čemer je kršilo načelo kontradiktornosti postopka in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravnega postopka. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na to, da se je izvedenec J.G. opredeljeval zgolj glede dveh krogel, saj sta bili samo dve najdeni. Kolikor ne bi bili najdeni, niti teoretično ne bi bilo mogoče govoriti o kaznivem dejanju. Sodišče ne pojasni, kako bi bilo sploh mogoče ugotavljati ogroženost življenja ljudi glede tistih strelov, glede katerih krogle niso bile najdene. Nepomembne so ugotovitve sodišča prve stopnje glede energije in hitrosti krogel izstreljenih iz pištola znamke Bereta kal. 9 mm, saj ni bilo niti ugotovljeno, kam je bilo izstreljenih še preostalih 12 krogel, še manj pa, kdo jih je izstrelil. Tožniku sta bila s pavšalno obrazložitvijo izpodbijanega sklepa kršeni ustavni pravici do enakega varstva pravic in do sodnega varstva po 22. in 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000). Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je kljub novemu dokazu (mnenju izvedenca o smeri streljanja ter neogroženosti delavcev) pavšalno štelo, da je bilo ogroženo življenje ljudi, posledično pa je zmotno uporabilo materialno pravo in štelo, da so izpolnjeni znaki kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti. Stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tudi iz razloga po 2. alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), nima podlage v listinski dokumentaciji in tudi ne v obeh sodbah, ki sta bili izdani v tem sporu. Res je sicer, da je tožena stranka v sklepu o odpovedi pogodbe o zaposlitvi formalno navedla, da gre za odpoved tako po 1. kot po 2. alineji, vendar pa razlog po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR niti v izreku sklepa o odpovedi niti v obrazložitvi ni bil utemeljen. Tudi sodišče prve stopnje se je v svoji sodbi vsebinsko opredelilo izključno glede razloga po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Z navedbo, da je tožnik v prostem času službeno pištolo uporabljal brez utemeljenega oziroma upravičenega razloga, kar naj bi povzročilo negativen odmev v javnosti, je tožena stranka zgolj utemeljevala, da je tožnik izpolnil znake kaznivega dejanja. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi naj bi bilo namreč jasno razvidno, da se očitek tožniku, da je v javnosti povzročil zgražanje in da ni ravnal v skladu s kodeksom policijske etike, nanaša na dejstvo, da je bil osumljen kaznivega dejanja, ne pa na to, da je službeno pištolo uporabil brez razloga. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli obnovo postopka.