Prispevek z vsemi podtikanji in nebulozami, ki si jih je v svojem članku »Nevidni monarh iz ozvezdja Janše, Jankovića, Popoviča …«, objavljenem v Delu, dne 19. aprila 2008, privoščil Franci Božič, me ni presenetil. Po utemeljenem odgovoru generalnega sekretarja NZS na neresnične obtožbe novinarja Dela Gorazda Nejedlyja je bilo pričakovati, da se bo oglasil njegov šef – »mož iz ozadja«, če bi uporabil novinarjev besednjak. Čeprav načeloma takšnih ali drugačnih novinarskih prispevkov, tako kot drugje po svetu, ne komentiram, pa moram tokrat v interesu objektivnega informiranja javnosti vendarle odgovoriti na nekatere skrajno tendenciozne navedbe. Stalna namigovanja na neke velike zarote, »scenarije« in ozadja brez kakršnih koli dokazov, pri čemer je avtorju malo mar za osebno integriteto ljudi, ki jih v svoje zgodbe vpleta, povedo običajno največ predvsem o morali in stanju duha tistega, ki jih zavestno producira (da si ob tem novinar pripisuje še zasluge za regularnost prvenstva z medijskim razkritjem »sodniškega scenarija«, pa že meji na bolestno samoljubje in aroganco). Kot predsednik ZNSS (od leta 2000 in ne zadnji dve desetletji) lahko le odločno zagotovim, da pri sodniških napakah v Sloveniji, ki jih je prav toliko kot v drugih državah in jih ne zanikamo ali skrivamo, ne gre za nikakršno »sodniško tendenco«, niti ni »zadaj takšnih ali drugačnih interesov«. To bi kateremu profesionalnemu in dobro informiranemu novinarju lahko potrdili tudi številni igralci, predvsem pa tujci, ki so v Sloveniji vsi po vrsti zelo pozitivno presenečeni predvsem nad enakim sodniškim kriterijem do ekip, ne glede na to, od kod ekipa prihaja, ali je domačin ali gost … In na to smo sodniki še posebej ponosni. Edini interes sodnikov in njihovega stalnega izobraževanja sta kakovost ter še večje izenačevanje kriterijev in odpravljanje slabosti. Prav vsako tekmo prve slovenske lige podrobno analiziramo, o vseh pomanjkljivostih pa s sodniki na osnovi video posnetkov odkrito razpravljamo na rednih mesečnih seminarjih. Metode izobraževanja sodnikov in kriteriji pri njihovi selekciji so transparentni in povsem skladni s tistimi, ki jih uporablja najvišji sodniški organ v Evropi – sodniški komite UEFA, katere član sem že peti mandat. Da je to tako in o ravni organiziranosti ZNSS priča podatek, da je bila NZS ena izmed za zdaj le desetih podpisnic sodniške konvencije UEFA, ki so v celoti zadostile selektivnim mednarodnim standardom na področju sojenja. O ustreznosti selekcije sodnikov pa lahko največ pove dejstvo, da so si slovenski sodniki v zadnjem času v Evropi pridobili velik ugled. »Povprečni« sodniki, za kakršna Franci Božič podcenjujoče označuje Čeferina in Skomino, v sodobnem nogometu nikakor ne morejo soditi tekem lige prvakov ali olimpijskega turnirja, niti jih FIFA ne bi izbrala med dvajset najboljših evropskih sodnikov, kandidatov za SP 2010 v Južni Afriki (Skomina). To je pač jasno vsakemu kolikor toliko razgledanemu in dobronamernemu poznavalcu nogometa.