Načelo subsidiarnosti pa ima v krščanskem smislu še neko globljo utemeljitev. Temelji na spoznanju, da je treba Bogu bolj zaupati kakor človeku (Apd 4,19). To pomeni, da posameznika ni mogoče zamenjati z nobenim sistemom. Sistemi oziroma okvirni pogoji morajo biti posamezniku ali (manjši) skupini opora, ob kateri se bodo laže razvijali. Nihče se nima pravice polaščati kogarkoli drugega. Integriteta človeka je utemeljena v Bogu. Ta ne nazadnje jamči za človekovo samostojnost. Zato je presenetljivo, da prav ustanova, ki mora ta bogastva čuvati, postavlja pod vprašaj integriteto človeka. Celotna zgodovina krščanstva priča o svobodi človeka v Kristusu in o človekovi bogopodobnosti. Tako »prihaja do nenehnega prilagajanja stanja, ki je doslej veljajo za pravično, v smeri tiste ureditve, ki bolje ustreza prefinjenemu občutju za pravičnost v novem stanju zavesti ljudi«.