Sredinska politika ima velike težave. Iskanje primernih ukrepov za soočenje s težavami, ki jih prinaša neurejeno priseljevanje, je tarča medijskega in politikantskega izkoriščanja. Za francosko vlado je varnost očitno tako pomembna, da je pripravljena zanjo izseliti več tisoč ljudi. Poleg tega, da je pripravljena zaostriti zakonodajo za priseljence s pridobljenimi pravicami. Ključno vprašanje za francosko vlade bi moralo biti, ali obstajajo omejitve integracijski politiki, ki naj bi bila v ozadju pristopov, ki jih ubira Sarkozyjeva vlada. Prav tako kot si evropska politika, z mislimi pri preseljenih Romih iz Francije, mora postaviti vprašanje, kako daleč je pripravljena iti pri zagotavljanju svoboščin in pravic, ki izhajajo iz pravice do svobodnega gibanja. O tem, da obstajajo omejitve, ki jih je treba uveljaviti, so pripravljeni za zdaj pričati predvsem v Italiji (minister Maroni) ali v Franciji. Evropska komisija se očitno delno strinja. Zgodba namreč ni črno-bela. Vprašanje je le, zakaj je tako močno izpostavljena. Očitno Sarkozyju ne škodi. Njegova vlada si je pred reformo pokojninskega zakona izbrala hvaležni temi za populistične krilatice in za medijsko pozornost. Ne pozabimo, lani je Francija brez velikega pompa iz države pospremila več kot 10 tisoč Romov. Številni med njimi so bržčas znova v Franciji. In številni med tistimi 8 tisoč izgnanimi (ali pač izseljenimi) do konca avgusta so morda ravno nekje sredi poti v naročje obljubljene dežele. Le kdo bi se branil francoskega standarda in francoskih pokojnin? Z vidika države je oster nastop proti ljudem, ki nimajo urejenih dokumentov, bržčas celo logičen.