Če smo se doslej morali zadovoljevati z minimalno še človeško, čeprav kolektivistično in provincijsko opredelitvijo, da Evropska unija ne bo »Evropa domovin«, kakor je sanjal de Gaulle, da ne bo »Evropa narodov«, kakor bi denimo ustrezalo Slovencem, da celo ne bo »Evropa držav«, kakor bi ne škodovalo Avstrijcem, predvsem pa, da to ne bo država suverenih posameznikov, temveč da bo »Evropa regij«, česar nihče ne more razumeti, saj ima ta beseda približno toliko in tako ohlapnih pomenov, kot denimo angleški univerzalni glagol to take, pa so nas - ne s Karlovim zlatom in tudi ne z Nazarenčevim trnjem, pač pa z uhlji živali, na kateri je Nazarenčan jezdil v Jeruzalem, preden je ljudstvo spremenilo svoje razpoloženje do njega in zahtevalo njegovo križanje -, kronane glave evropske integracijske politike postavile pred novo dejstvo, ki podira vse naše predstave o še ne izkoriščenih kapacitetah politične nespameti.