Z zakonom je bilo omogočeno oblikovanje posebnih zadrug, ki jih lahko opredelimo kot socialna podjetja. Pri tem se tudi za socialne zadruge uporabljajo določbe Zakona o zadružništvu, zakon o socialnih zadrugah pa ureja posebnosti, ki se nanašajo na namen ustanovitve take zadruge, na posebnosti, ki veljajo glede ustanoviteljev, nadzorstva nad poslovanjem zadruge, delitve oziroma razporejanja dobička zadruge, vključevanja prostovoljstva, statusnega preoblikovanja zadruge in davčnih in drugih olajšav, ki so jih deležne socialne zadruge na podlagi drugih predpisov. Zakon je omogočil uveljavljanje socialnega podjetništva na številnih področjih kjer se opravljajo javna dela, kot so družbena pomoč, vključno s pomočjo družinam in osebam v težkih življenjskih situacijah ter za izenačitev možnosti teh družin in oseb, dobrodelnih dejavnosti, ohranjevanja narodne tradicije, negovanja narodne pripadnosti ter razvoja narodne, državljanske in kulturne zavesti; dejavnosti v prid narodnih manjšin; varstva in promocije zdravja; dejavnosti v prid oseb z omejenimi sposobnostmi; spodbujanja zaposlovanja in poklicne aktivacije oseb, ki so ostale brez dela ali jim grozi odpuščanje z dela; širjenja in varovanja pravic žensk ter dejavnosti v prid enakih pravic žensk in moških; dejavnosti, ki podpirajo gospodarski razvoj, vključno z razvojem podjetnosti; dejavnosti, ki pripomorejo k razvoju lokalnih skupnosti; znanosti, izobraževanja, prosvete in vzgoje; turizma ter počitka otrok in mladine; kulture, umetnosti, zaščite kulturnih vrednot in tradicije; širjenja telesne kulture in športa; ekologije in zaščite živali ter zaščite naravne dediščine; javnega reda in varnosti ter proti delovanju družbenih patologij; širjenja znanja in sposobnosti v prid obrambe države; širjenja in zaščite svobode in človekovih pravic ter državljanskih svoboščin, kot tudi dejavnosti, ki pripomorejo k razvoju demokracije; reševanja in zaščite prebivalstva; pomoči žrtvam katastrof, elementarnih nesreč, vojaških konfliktov in vojn v državi in preko meja; širjenja in zaščite pravic potrošnikov; delovanja v prid evropske integracije ter razvoja kontaktov in sodelovanja med družbami; promocije in organiziranja prostovoljnega dela; pa tudi na drugih področjih, ki se s predpisi priznajo kot javno koristna in na katerih lahko ustrezno delujejo socialna podjetja. Namen delovanja socialne zadruge pa je bodisi javna reintegracija njenih članov z delom, kot je ponovna vzpostavitev sposobnosti vključevanja v življenje lokalne skupnosti in ponovno prevzemanje družbenih vlog ali pa poklicna reintegracija članov, ki pomeni obnovitev in ohranitev sposobnosti za samostojno opravljanje dela na trgu dela. Socialno zadrugo lahko ustanovijo bodisi nezaposlene osebe, ter druge depriviligirane skupine oseb kot so brezdomci, ki s tem izvajajo lastni program izhoda iz brezdomstva, odvisniki od alkohola ali od narkotikov, po končanem terapevtskem programu za odvajanje, psihično bolni, v skladu s predpisi o zaščiti psihičnega zdravja, brezposelni ki so ostali brez dela v obdobju najmanj 36 mesecev, odpuščeni iz kazenskih zavodov, ki imajo težave z integracijo v okolje ali prebežniki, ki izvajajo individualni program integracije, v skladu s predpisi o družbeni pomoči, ki so izključeni iz družbe in glede na svojo življenjsko situacijo niso zmožni sami poskrbeti za svoje osnovne življenjske potrebe in se znajdejo v situaciji, ki je vzrok za revščino ter onemogoča ali omejuje udeležbo v poklicnem družbenem in družinskem življenju ter invalidi. V socialno zadrugo pa se lahko včlanijo tudi nevladne organizacije ali pravne osebe javnega prava, ki delujejo na lokalnem nivoju na področjih, ki se nanašajo na družbeno integracijo ali poklicno reintegracijo prebivalcev občine. Na ta način lahko na področju socialnega podjetništva preko socialnih kooperativ participirajo tudi druge oblike organizacij, ki jih sicer poljska zakonodaja neposredno ne vključuje. Poudariti pa je potrebno, da Zakon o javno koristnih dejavnostih in prostovoljnem delu opredeljuje status javno koristne organizacije, ki se priznava zasebnim, neprofitnim organizacijam (tudi ustanovam in združenjem) pa tudi nekaterim pravnim osebam, ki jih ustanavljajo pravne osebe javnega prava in ki delujejo na številnih področjih, katera zakon priznava kot javno koristna. Te dejavnosti se ne štejejo kot gospodarske dejavnosti, tudi, če jih organizacije opravljajo kot plačane dejavnosti. Vendar pa se takšne dejavnosti štejejo kot gospodarske, če plačilo presega neposredne stroške za opravljanje te dejavnosti ali če plače zaposlenih (ali za delo po pogodbi), ki izvajajo te dejavnosti za 1,5 krat presegajo povprečno mesečno plačo, v določenem sektorju. Ugotavljanje pridobitne in nepridobitne dejavnosti v nevladnih organizacijah pa zahteva ločeno računovodstvo. Zakon ureja tudi javno financiranje takšnih organizacij, v glavnem po načelih « odprte konkurenčne ponudbe ». Zakon ureja tudi pravila javnih razpisov za dodeljevanje sredstev. Določa tudi pogoje za pridobitev statusa javno koristne organizacije na posameznih področjih in način preverjanja trajnosti izpolnjevanja pogojev ter nadzorstvo. Prav tako določa davčne oprostitve, ki se nanašajo na davek na dobiček, davek na premoženje, davek od določenih pogodb in sodne takse (podrobneje oprostitve ureja področna zakonodaja). Zakon opredeljuje tudi možnost namenitve 1% dohodnine za nevladne organizacije. Prav tako zakon opredeljuje prostovoljno delo. Preko možnosti, ki jih daje navedena zakonodaja, se na Poljskem v socialno podjetništvo torej vključujejo tudi druge neprofitne organizacije.