Za nemško politično elito je bil Erdoganov nastop v Kölnu posebno kočljiv. Turški premier se je v govoru pred navdušenimi rojaki, ki je spominjal na kak sklepni predvolilni shod, vpletel v tukajšnje notranjepolitične razprave o integraciji priseljencev. Turke je pozival, naj ohranijo svojo kulturo, vero in identiteto; svetoval jim je tudi, naj otroke učijo tujih jezikov in jih pošiljajo v najbolje šole, da se bodo prebili na visoke položaje. Zavzel se je za ustanovitev turških gimnazij in visokih šol v Nemčiji. Podprl je prizadevanja oblasti za njihovo integracijo v družbo kot zaželen korak, a na drugi strani je opozoril na nesprejemljivost asimilacije. To je razglasil za »zločin proti človečnosti«, tega da od Turkov, ki živijo v tujini, ne more zahtevati nihče. Težava z Erdoganovim sporočilom je bila ta, da je bilo razumljeno kot očitek, da si nemške oblasti ne prizadevajo le za integracijo, ampak za asimilacijo Turkov, za njihovo odtujevanje od domovine in kulture. Erdoganov nastop je zaznamoval nemško medijsko razpravo prejšnjega tedna.