Zelena luč za prevzem evra, ki sta jo 16. maja prižgali Evropska centralna banka in Evropska komisijja, pomeni za Slovenijo pomemben korak na njeni poti v integracijo v Evropi. Leto 2007 bo torej izjemnega pomena za našo matično državo. 1. januarja 2007 bo stopil v veljavo evro, nekje jeseni pa naj bi padle Schengeske meje, kar bo konkretno pomenilo, da mi ne bomo več Zamejci, vsaj ne v tradicionalnem pomenu besede. Kljub temu se mi zdi, da ta dva velika dogodka danes malce podcenjujemo. Prepogosto si pravimo, da smo kot manjšinci že itak navajeni na čezmejno sodelovanje, saj ga uresničujemo že od leta 1955, in da so ti dogodki le še zadnji korak procesa, ki se je začel z osamosvojitvijo Slovenije. Drži. Nedvomno za marsikoga izmed nas meja že zdavnaj ni bila več pregrada, a kljub temu ne moremo mimo dejstva, da smo do včeraj od meje živeli, da je naše družbeno gospodarstvo, o katerem že dolgo več ne govorimo, bilo odvisno od meje, da so bile torej vse naše večje ustanove finansirane zaradi meje, da je večina pravic Slovencev v Italiji bila določena zaradi meje itd. Meja je torej hočeš nočeš vplivala na nas. Zato si upam trditi, da se perspektive, ki se uresničujejo z letom 2007, za nas popolnoma nove. Prav zaradi tega sem se večkrat spraševal, ali smo se kot manjšinska skupnost dejansko pripravili na ta novi dogodek, katerega posledice bodo daleč prekašale zgodovinski 1. maja 2004. Mnenja sem, da je naša manjšina od tistega slovesnega dne naprej živela, načrtovala in razmišljala kot manjšina, nadaljevala je s svojim vztrajanjem v zamejski dimenziji, ni znala se odpreti do matice. Nič čudnega, bi rekel. Če preberem sklepni dokument programske konference, opažam, da, razen kakih medlih predlogov in pobožnih želja o čezmejnem sodelovanju na področju mladine in medijev, nismo izdelali nobene strateške linije na tem področju. Zdi se, kot da en ud slovenskega naroda, in sicer slovenska manjšina v Italiji, je obsojen živeti brez pravega pretoka vitalne energije, ki jo stik z matico sprošča. Nekroza je v teh primerih neizogibna. E. Besednjak je po vojni ugotavljal, da je preživetje naše manjšine vezano na tesno povezovanje s slovenskim matičnim prostorom. To pa žal danes s težavo opravljamo, tako na nivoju društvenega življenja, kjer so stiki med društvi z obeh strani meje sicer še živi, a individualni, kot na nivoju civilne družbe, kjer se izgovarjamo, da nimamo sogovornikov. Nekaj boljše je stanje na politični ravni, a žal smo tu prešibki. Naj bo jasno, nočem zanikati, da takih stikov ni, obratno stiki že obstajajo, to, kar pa nam manjka, je vizija razvoja na tem področju. Zavedati se namreč moramo, da tiste manjšinske pobude, ki znajo pritegniti čezmejno pozornost (eden izmed številnih primerov je števerjanski festival), so deležne velikega uspeha in takim manifestacijam oz. takemu delu je prihodnost zajamčena, ker zna biti enostavno privlačen za širše okolje. Ko pa berem zaključno poročilo programske konference, naletim na popolnoma drugačno logiko, in sicer nismo mi, prisiljeni znati pritegniti pozornost matice, ampak Slovenija kot država mora pokazati do nas pozornost. Tudi tu naj bo jasno, da ne zanikam dejstva, da matična država kaže do nas pozornost. To je njena dolžnost in obveza, pri tem pa pozabljamo na dejstvo, da Slovenija ni samo država. Slovenija so tudi ljudje, civilna družba, ki zna izkazati pozornost do naših pobud s podporo našim kulturnim manifestacijam, s prisotnostjo na naših pobudah in ne nazadnje s sponzorstvi. Tudi s to Slovenijo moramo danes začeti načrtovati dolgoročne stike. Peter Černic