Italija pritiskov kljub temu ni opustila. Najprej je njena diplomacija takoj po začetku slovensko-italijanskih pogajanj na gradu Strmol marca 1993 poudarila, da se o pridruženem članstvu Slovenije v Evropski skupnosti ne namerava pogajati. Avgusta istega leta so italijanski diplomati na Brniku med novinarje razdelili sporočilo, v katerem so zapisali, naj se v zvezi s po vojni nacionaliziranim premoženjem "Ljubljana in Zagreb izogneta ravnanju, ki bi bilo težko v skladu z njuno zaželeno postopno integracijo v Evropo dvanajsterice". Nato so zavlačevali ob podpisu trgovinskega gospodarskega sporazuma med Slovenijo in Evropsko skupnostjo, zavračali slovenske zelene karte, prepovedali izvoz mesa zaradi nikoli dokazane slinavke, zaradi "embarga za ZRJ" izredno natančno preiskovali ladje, ki so bile namenjene v Koper, in končno presenetili slovenske diplomate še z nenapovedano namestitvijo vojakov ob slovensko-italijanski meji. Ve se, kako se je zgodba končala; najprej s polomijo v Ogleju, nato pa s "španskim kompromisom", ki je Italijanom in drugim nekdanjim stalnim prebivalcem Slovenije omogočil nakup, ne pa vrnitev nepremičnin.