Zanimivo vprašanje je, ali je bivši finančni minister lahko guverner. Javnofinančna stabilnost je predpogoj za cenovno stabilnost. Finančni minister, ki tega ne spoštuje in je preveč zapravljiv, ne more biti guverner. Še manj je lahko guverner tak, ki je odgovoren za manipulacije javnih financ. Spomnimo se, kakšen madež je na kredibilnosti EMU pustila manipulacija javnih financ Italije in še posebno Grčije pred njunim vstopom v EMU. Ljudje, ki so za to odgovorni, ne morejo zasedati pomembnih mest v evrosistemu. Spomnimo se izbire prvega guvernerja ECB, ki je bila zaznamovana s političnim rivalstvom med Nemčijo in Francijo. Od konca osemdesetih je monetarna integracija v Evropi z vidika denarne politike pomenila, da postaneš podoben Nemčiji, ki jo je celotno povojno obdobje zaznamovala stabilnost cen. Vse preostale države so morali iti skozi to »ponižanje«. Francoz na čelu ECB bi tako za Francijo pomenil konec nemške dominacije. Za Nemčijo pa bi bila to slaba popotnica za kredibilnost nove institucije. Kompromis je bil Wim Duisenberg, sicer zaznamovan z madežem finančnega ministra v obdobju 1973–1977, vendar je šel skozi dolgo »očiščenje«. Od leta 1982 je kot nizozemski guverner tesno sledil Bundesbank. Znan je bil tudi kot »Mr. Fifteen Minutes«, saj je nizozemske obrestne mere spreminjal petnajst minut za odločitvijo Bundesbank. No, že na začetku njegovega mandata je bilo politično dogovorjeno, da ga bo sredi mandata zamenjal Francoz, sedanji guverner Jean-Claude Trichet. Vendar se je to zgodilo šele po tistem, ko je bil Trichet opran vseh sumov zlorabe pooblastil pri finančnem škandalu okoli Credit Lyonnais. Verjetno je tudi, da v kolikor bi se škandal zgodil, preden je bilo znano njegovo ime za naslednika Duisenberga, Trichet ne bi bil sedanji guverner ECB. Da zahteva po odgovornem obnašanju ne pomeni napada na neodvisnost centralne banke, se je pokazalo leta 2005 v Italiji. Dosmrtni guverner A. Fazio je zaradi političnega pritiska moral odstopiti, ker je dokazano deloval proti nizozemski banki ABN-AMRO v procesu nakupa banke Antonveneta. Po tej epizodi bi bilo zanimivo o stališču do tujega lastništva bank izprašati naše bivše in bodoče guvernerje.