Edini svetli trenutek poglavja o azilu in azilantih na Slovenskem je bil pogovor evropskih ekspertov s predstavniki slovenskih nevladnih organizacij. Zatožili so jim, da glede integracije tujcev - predvsem že omenjenih 3.000 Bosancev, ki životarijo v Rakovi Jelši brez pravice do dela. Še več, s prepovedjo dela. Sploh pa Slovenija nima nikakršnega programa, kako integrirati azilante v slovensko družbo. Vse to in še več je našlo svoj prostor v evropskem poročilu. Ampak navajeni smo že, da se vladne institucije vedejo arogantno in da skrivajo neprijetne podatke in dejstva. Vendar je tako skoraj povsod na svetu. Izjeme so bržkone edinole v skandinavskih državah in na Nizozemskem. To zapiranje podatkov sicer ni higienično, je pa človeško. Nihče noče samega sebe mazohistično postavljati na pranger. Problem tiči drugje. Evropsko poročilo je prišlo v javnost 18. julija letos. Razen delno za zaprtimi vrati odbora za notranjo politiko slovenskega parlamenta o njem ni nihče ne pisal ne govoril. (Morda sem kaj spregledal, se vnaprej opravičujem.) To pa zato, ker nas azilanti zanimajo samo kot problem, ki ga je treba čimprej odstraniti kot kužno prasko na zdravem narodovem telesu.