Učinkovita integracija (prisilnih) migrantov in migrantk ni nujna le z vidika teh zadnjih, temveč tudi za samo državo sprejema. Marginalizacija določene (etnične) skupine z omejevanjem človekovih pravic to skupino deprivilegira in pasivizira. Brez ustreznih integracijskih politik si država ustvarja (potencialne) odvisnike od socialne pomoči. Že Harrell-Bondova (1993, 1996), ki je leta 1993 svetovala slovenski vladi glede begunskega vprašanja, je poudarila, da bi morali gledati na begunce in begunke kot na potencial in ne kot na breme. Pri tem je imela v mislih tudi osebe z začasnim zatočiščem. Tudi sodobne opredelitve integracije poudarjajo perspektivo, ko se gleda na (prisilne) migrante in migrantke kot na socialni, ekonomski in kulturni kapital. V zgodovini so znani primeri, ko je omejevanje pravic migrantom in migrantkam vodilo v getoizacijo in samomarginalizacijo. Kadar kulturne pravice (prisilnim) migrantom in migrantkam niso dane, se ti pogosto sami segregirajo. Nedostopnost do različnih virov (ekonomskih, izobraževalnih itd.) in omejevanje drugih človekovih pravic sta še dva pogosta vzroka samosegregacije (prisilnih) migrantov in migrantk. Tak primer so tudi Turki in Turkinje v Nemčiji, ki so jim omejevali nekatere pravice do stalnega bivanja in do določene mere tudi pravico do združevanja družin in so ostali samosegregirani. Predvidevamo lahko, da je bil to še eden izmed kompleksnih vzrokov za napade neonacistov nanje.Če se povrnem k že omenjenim nerešenim problemom integracije v Sloveniji, potem moram izpostaviti problem oseb z začasnim zatočiščem, ki so prebegle pred vojno v Bosni in Hercegovini pred desetimi leti. Po statističnih podatkih Urada Republike Slovenije za priseljevanje in begunce jih je v Sloveniji 10. maja ostalo še 2315. Polovica jih živi v devetih zbirnih centrih, polovica pa je nastanjena privatno. Tisti, ki živijo v zbirnih centrih, ne dobivajo finančne pomoči, le dva obroka hrane dnevno, tisti, ki pa so nastanjeni privatno, dobivajo finančno pomoč, ki ne presega 19.979 SIT na odraslo osebo mesečno. Največji problem že deseto leto ostaja dejstvo, da se po zakonu o začasnem zatočišču iz leta 1997 ne smejo zaposliti, delajo lahko namreč zgolj osem ur tedensko. Na ta način sami ne morejo rešiti svojih ekonomskih problemov. Odsotnost ekonomske integracije v veliki meri preprečuje tudi sociokulturno in psihološko integracijo. Osebe z začasnim zatočiščem živijo v psihološkem vakuumu, saj ne morejo načrtovati svoje prihodnosti. K občutku življenja v vakuumu prispeva tudi dejstvo, da njihovo bivanje v Sloveniji ne šteje za bivanje, ki je potrebno za pridobitev državljanstva. Omogočena je zgolj delna integracija otrok, ki lahko obiskujejo slovenske šole, vendar pa dejstvo, da se odrasli člani ne morejo integrirati, še povečuje generacijske prepade med člani družine.