Statistični podatki glede odobrenih prošenj za mednarodno zaščito v Sloveniji so še naprej zaskrbljujoči: v letu 2008 je bila mednarodna zaščita podeljena samo 7 osebam od 260, ki so vložile prošnjo, zato je naša država glede priznanih statusov še naprej na samem repu v EU. Večina prošenj se še vedno ne obravnava vsebinsko v rednem postopku, pač pa se zavračajo kot očitno neutemeljene iz formalnih razlogov, na katere prosilci nimajo vpliva. Pri tem se spregleda, da gre za osebe, ki so doživele hude travme, tako v matični državi kot tudi na poti. Nezadostna ostaja ureditev sprejemnih pogojev v azilnem domu ter ureditev brezplačne pravne pomoči, do katere prosilci klub temu, da so prava neuki, še vedno niso upravičeni na prvi stopnji postopka. Izjemno resen problem predstavlja veliko število razlogov za omejitev gibanja, ki jih ureja zakon o mednarodni zaščiti. Tudi pri obravnavi otrok brez spremstva Slovenija še vedno v številnih elementih krši mednarodno in slovensko zakonodajo: skrbništvo ni ustrezno urejeno, nastanitev otrok zanje ni primerna, nimajo enakega obsega pravic na področju zdravstvenega varstva in izobraževanja kot drugi otroci, programi vrnitve teh otrok v matično državo pa so neprimerni. Na področju integracije beguncev še vedno največji problem predstavlja dostop do nastanitve in zaposlitve, begunci pa kot problem navajajo tudi diskriminacijo. Prav tako v Sloveniji še vedno ni celovite integracijske politike, ki bi določala ukrepe za uspešno integracijo beguncev in drugih priseljencev v družbo.