Včasih, ko gledam slovensko nacionalno televizijo, se mi zdi, da bi kar morala začutiti drhtenje narodovega telesa pod sabo ali pa v sebi vsaj s tistim deležem svojih čutov, ki bi morali biti v meni menda slovenski in ki naj bi se iztekli v slovensko zavest. Ta vtis dobim ob kakšnem poročilu o slovenski kulturi, denimo nedavno s knjižnega sejma (oh, naša slovenska knjiga), srce parajoči recenziji predstave, ob neštetih ritualnih samoobčudujočih ponavljanjih in razglabljanjih “Mi, Slovenci” in o naših lepih/ali slabih značilnostih. Ker pa ne vem točno (in ne bom nikdar vedela!), koliko je tega deleža, se mi najbrž obeta, da moj duh ne bo nikdar doživel tistega pravega narodnega vzhičenja, ko se združi s svojim telesnim deblom v eno samo. Najbrž moram prav zaradi tega vsake toliko časa in že ničkolikokrat od začetka zavedanja svojega bivanja na tem koščku zemljice poslušati lekcije o hvaležnosti in nehvaležnosti. Ker ponavadi glasno izrečem ali napišem misel, ki kritizira pristranskost, kršenje pravic, krivico države …, sem pogosto tarča očitkov o nehvaležnosti, češ da ne ljubim svoje domovine. In ker se svoje nečistosti in nehvaležnosti ne le zavedam, ampak ju celo zavestno poudarjam, saj sem pripravljena ljubezen deliti le z osebami in ne s skupnostmi, sodim med tiste, ki jih imajo domnevni heroji slovenske osamosvojitve za nasprotnike. Skratka, uvrščam se med potencialno nehvaležne državljane, kar mi je ne nazadnje dokazalo tudi eno od grozilnih pisem, ki sem jih prejela na svoj naslov v začetku devetdesetih, ko sem nasproti začasnemu statusu zagovarjala integracijo beguncev iz bivše Jugoslavije. Pošiljalci so mi napisali, da sem kot pripadnica »dinaridne rase« lahko pravzaprav srečna, da me je slovenska država šolala, medtem ko ji jaz to tako nehvaležno vračam …