Sočasnost in prepletanje večvrednostnih in manjvrednostnih kompleksov ni zgolj slovenska značilnost. Prav tako ni zgolj slovenska značilnost identiteta, ki je sestavljena iz več podidentitet. Tudi to je res, da so ne najboljše izkušnje manjših narodov z večjimi sosedi značilne za evropsko zgodovino minulih stoletij. In boj proti zasedbenim silam v drugi svetovni vojni je epopeja, ki bo ostala zapisana v naši zgodovini. Postala pa je del nacionalno-socialistične (ne nacionalsocialistične) ideologije, ki je nekdanjo skupno državo in s tem Slovenijo duhovno še posebej izolirala od Evrope. Nacionalno-socialistična ideologija samoupravnega socializma je z instrumentarijem šolske in kulturne politike skrbela za to, da na Karavankah in v Sežani ni potekala zgolj državna, temveč tudi ideološka meja. Ali ni morda res, da so otroci pri nas še pred desetimi leti v mali šoli vsrkavali zgodbe o fašistih, se pravi Italijanih, in nacistih, se pravi Nemcih? Ali ni čudno, smešno in celo škodljivo, da je bilo desetletja in desetletja po vojni v naših šolah tako malo pouka nemščine in italijanščine? Neznanje komunikacijskega sredstva je eden temeljnih elementov za duhovni zid med sosedi. Se še spomnite politične vzgoje v JNA? Pa inflacije filmov s črno-belo vojno vsebino, s katerimi smo globoko v 80. letih podoživljali obdobje 19411945? Vse to ni bilo naključje. Povojna Zahodna Evropa se ni razvijala zgolj gospodarsko in politično, temveč tudi duhovno, sistemu in razvoju pri nas pa je vse bolj pojemala sapa. Po vojni je prišlo do epohalnih premikov, kot je bila na primer francosko-nemška zgodovinska sprava, na kateri sloni integracija Evrope. Nemčija je postala ena najbolj sodobnih in demokratičnih družb na svetu in družba, ki se je temeljito in kritično soočila in se še sooča s svojo preteklostjo. Prišlo je tudi do italijansko-avstrijske sprave. Vendar pa se je o tem pri nas bolj malo pisalo. Še v 80. letih so naši mediji z veseljem in pompom obdelovali vsakršen, pa naj bo še tako marginalen, nemški revanšistični pojav.