Na podlagi vsega tega seveda ni težko ugotoviti, da je Slovenija, ki stoji na samem začetku procesa evropskih odcepitev, imela precejšnjo srečo in je v pravem trenutku dosegla mednarodno priznanje. Z neodvisnostjo Padanije je drugače, saj so se medtem spremenile mednarodne okoliščine. Načeloma je seveda res, da bi lahko bila odcepitev te "paradržave" od Italije utemeljena na enakem načelu kot samostojnost Slovenije. Načelo o "pravici narodov do samoodločbe" v izvirni obliki govori o "peoples", torej o "ljudeh", ne pa o "narodih", kar je evropski prevod tega načela. To je seveda razumljivo, saj se je načelo množično uresničevalo v času dekolonizacije, ko v večplemenskih afriških državah ni bilo mogoče govoriti o "narodih", pač pa samo ljudeh z enako voljo. To, da se za samostojnost odloča samo del italijanskega naroda, zato ne bi smela biti bistvena ovira za priznanje države. Konec koncev to ne bi bil edini primer enega naroda v več državah - spomnimo se samo na obe Nemčiji, obe Koreji, Kitajsko in Tajvan, posredno celo na skoraj prisilno utemeljeno avstrijsko, od nemškega naroda ločeno državo. Razlika med Slovenijo in Padanijo je zato, če pozabimo na nekaj podrobnosti, pravzaprav samo v času. Slovenija si je, cinično rečeno, izbrala pravi trenutek, Padanija pa je najboljši trenutek že zamudila. In to predvsem zato, ker se tudi v Evropi vse bolj prebija prepričanje, da so nadaljnje drobitve evropskih držav čedalje bolj egoistične in neproduktivne in da ogrožajo celo zamisel o evropski integraciji. Evropsko kritiko početja severnoitalijanskih pokrajin je svoj čas v pogovoru za Mladino prav na primeru Slovenije zelo natančno razložil vodilni ideolog nemške socialdemokracije, poslanec nemškega bundestaga in profesor na münchenski univerzi dr. Peter Glotz. "Na Slovenijo gledam kritično, a ne zato, ker jo je 'poceni odnesla', pač pa zaradi svojevrstnega egoizma, ki se uveljavlja tudi drugod v Evropi. Vsi seveda vemo, da je bila podlaga za razmišljanje o odcepitvi med drugim ekonomska zahteva po zmanjšanju prispevkov za nerazvite, za Kosovo in podobno. To je podobno stališče, kot ga danes na severu Italije zastopata Severna liga in Umberto Bossi, ki si želita doseči izločitev severne Italije iz italijanske države. Sam imam takšno politiko za dolgoročno problematično. Če bi se nadaljevali procesi osamosvajanja gospodarsko nekoliko uspešnejših delov držav po načelu 'pustite gospodarsko šibkejše, da se znajdejo sami', se bodo pojavile nove nepremostljive težave, ki bodo nazadnje škodile vsem v Evropi. V takšni politiki je vendarle veliko gospodarske sebičnosti, ki je dejansko kratkovidna. Poglejte samo primer Italije. Če Julijska krajina in Benečija razglasita, da ju položaj na Siciliji sploh ne zanima več, se bodo gospodarske težave v Italiji še povečale. In če se bo kaj podobnega zgodilo še kje, razcepljena Evropa nikoli ne bo mogla tekmovati z Japonsko ali ZDA. Ne gre za vprašanje Slovenije, pomislite samo na procese fragmentacije in razpada držav, kot so Belgija, Kanada, na regionalizme Valižanov in podobne zahteve, ki se pojavljajo v Franciji. Seveda bi si vsi v Evropi želeli pametno organiziran regionalizem, toda ne verjamem, da bi bili zelo srečni, če bi se ti procesi končali s prgiščem omejenih in med seboj sprtih državic, kot smo jih v Evropi poznali že v srednjem veku. Evropski ideali so lepi, toda to, kar opažamo sedaj, je prej razpad kot integracija Evrope," je kritično opisal separatizem dr. Peter Glotz.