Prvega januarja 1959 ob zmagi revolucije je Castro navdušeni množici dejal, da ga moč in oblast ne zanimata. Teden dni pozneje, ko je s svojimi barbudosi (bradatimi), vkorakal v Havano, je ljudem zagotovil, da ne bo nikoli postal diktator. Nekateri pa se še tudi dobro spominjajo stavka: "Sem človek, ki ve, kdaj je treba oditi." Po štirih desetletjih pa je kubanski diktator zagotovo dokazal, da ima prav neverjeten instinkt za oblast in preživetje. Slednjega so se ob njegovi trdi roki morali naučiti tudi prebivalci. Castro se je uspešno uprl vsem izzivom in napadom svoje vladavine. Svoj položaj je ohranil dlje kot marsikateri drug voditelj, med drugim je namučil kar devet ameriških predsednikov. Za novega, Georga W. Busha, je ob njegovi izvolitvi dejal, da upa, da ni tako neumen, kot je videti. Pri 73-letih Castro kaže sledove let. Njedova brada je osivela, lica so upadla, včasih se mu že zatresejo roke. Oblasti pa še nikoli ni tako trdno držal v rokah in kaže, da se mu prav nič ne mudi razumeti stavka: "Ko bo čas, da odidem." Mnogi Kubanci se sprašujejo, kaj drugega razen instinkt za preživetje jim je še ostalo od revolucije. Skromne slovesnosti ob štirideseti obletnici kubanske revolucije so prebivalce tega karibskega otoka opomnile le na to, da je človek, ki so ga tako povzdigovali in oboževali, že 40 let na oblasti - medtem ko gre svet dalje.