A ker je Jugoslavija razpadla, liberalno-ljudska koalicija pa še ne, je prav zanimivo napovedovanje, kako da se bo januarja zgodilo nekaj velikega, kako da bodo takrat položili na mizo vse karte. Tem podpredsednikovim napovedim verjamejo vsi; kot sledi iz citiranega intervjuja, celo Marjan Podobnik. Zato v teh dneh v medijskih komentarjih preigravajo črne in še bolj črne scenarije meseca X (januarja 1999), ki ga menda gre razumeti kot sodni dan. Sam v take napovedi prav nič ne verjamem. Po eni strani zato, ker že dovolj dolgo poznamo dr. Drnovška, po drugi strani pa zato, ker ni prav nobenega velikega razloga, ki bi koalicijo (pri)silil v razpad. Še več. Ravno v zadnjih tednih in zadnjih dneh je delovala tako, da - vsaj po presoji premiera - ni nobenih posebnih potreb, da bi morala razpasti. Komentatorji so v teh dneh teatralno ugotovljali, da je bil prekoračen Rubikon, nevidna črta med življenjem in smrtjo koalicije. Pa je bila res? Dajte no. Morda za tistega, ki politiko presoja z vidika morale in načel. Kdor jo razume "postmoderno", kot iskanje optimalnih rešitev onkraj načel in morale, je lahko zadovoljen. Ljudska stranka se ni pridružila opoziciji v izglasovanju ustavne obtožbe in to je za zdravje in dolgo življenje koalicije v redu. Se je pa ljudska stranka pridružila opoziciji v glasovanju zoper ministra Gabra. Ali je to dobro ali slabo za koalicijo? Odvisno od tega, kako isto dejstvo interpretiramo. Časniki - tudi naš Dnevnik - so v soboto poudarjeno naslavljali in podnaslavljali izid glasovanja ob interpelaciji z: Za zamenjavo glasovalo tudi 12 poslancev ljudske stranke. To, na videz ali dejansko nezaslišano dejstvo je prikrilo neko drugo bolj pomembno dejstvo; namreč, da je ljudska stranka glasovala tako, da interpelacija proti ministru Gabru v nobenem primeru ne bi mogla uspeti. Namreč, tudi če bi se našel kakšen "izdajalec" v vrstah "male" ali - bolje rečeno - "rezervne" koalicije, bi interpelacija nikakor ne mogla sestaviti potrebne večine. Zato lahko rečemo, da je onkraj silnih navdušenj (zlasti Peterleta, pa tudi Janše) ali razočaranj (LDS) koalicija ob zadnjem glasovanju delovala brezhibno. Brezhibno? Da. Morda perverzno, a brezhibno. Težko je sicer reči, ali je bila tretjinska nepodpora interpelaciji del prefinjenega načrta ("kako naj SLS reši obraz in koalicijo hkrati") ali je razcep nastal spontano (ker je poslanske roke pač upravljal instinkt preživetja). A to zdaj niti ni posebno pomembno. Vsekakor pa je bil izid tak, da bi si bolj zaslužil naslov: Kar tretjina poslancev ljudske stranke ni glasovala za interpelacijo!