O Židih sem marsikaj prebrala in tudi marsikaj slišala, ampak nisem pa pričakovala, da bom tudi kakega spoznala. Takega pravega, ki verjame v to, da so izvoljeno ljudstvo. Pa sem ga. David, govorec in brenkač, mi je že takoj prvi dan pojasnil, da je tisto, kar drži ta svet pokonci, Jewish mind, židovski um, ki da je vsemogočen in seveda tudi superioren. Nič mi ni pomagalo znanje in slovansko sklepanje, gonil je svoje in kar je najhuje, verjame v to. Blagor mu in blagor vsem ostalim Židom, ki so na svojem tripu o večvrednosti nevarno blizu nekim podobnim teorijam, ki jih je svoj čas gojil neki norec samo za neko drugo izvoljeno ljudstvo. To mi potrjuje prvotno tezo, da so tovrstne teorije milo rečeno nesmiselne, na trenutke pa znajo biti celo nevarne. Ali vsaj zoprne. Hebrejščina je sicer zanimiv jezik, ampak zelo hladen in preračunljiv. Kot Jewish mind. Sicer pa mlademu dolgolasemu Davidu niti na misel ne pride, da bi si našel delo, saj ga hči bogatih staršev vdano preživlja v dobrem in slabem. Že ve zakaj. Je pa najbrž luštno takole poležavati, jesti in spati, nekdo drug pa namesto tebe plačuje položnice, hodi v trgovino in celo pospravlja. Svaka čast, đujiš majnd. Take mam najrajš. Ko zmanjka denarja, pokličejo očija ali mamico vsi jih imajo že čez trideset in stvar je urejena. Saj nič ne rečem in tudi fouš jim nisem, so pa prikrajšani za veličastni užitek lastnega obstoja, pa čeprav z malo manj materialnimi dobrinami. Ko se takole popoldne zavališ v svojem stanovanju na svojo sedežno in vklopiš svojo televizijo, veš, da so stvari, ki ti jih nihče ne more vzet. Pa s tem ne mislim stanovanja, sedežne ali televizije, to ti lahko hitro drapnejo. Gre za instinkt preživetja, ki ga okusiš samo, če se znajdeš na neki točki sam in odvisen od samega sebe. To je hkrati najbolj strašljiva in najbolj varna pozicija. Predvsem pa nikomur ni treba polagati računov. Pa pustimo to. Enim pač drugi financirajo življenje, pa kaj me briga. Jel tako, tata? Ona zlatna vrata … koliko misliš da so vredna?Bolj malo, med brati, saj so le plod množične domišljije. Če bi bila pa prava, pa bi se od njih dalo spodobno preživeti. Jebeš vrata, jeli tata? Mi smo rojeni s tvojimi geni in to je največ, kar si nam lahko dal. Hvala. Thanx. Gracias. Merci. Angelov ne moreš kupiti, lahko pa jih srečaš. In jaz sem jih srečala kar nekaj, ki so mi dali več, kot je vredno vse zlato tega in onega sveta. Nekaterih stvari se res ne da kupiti. K sreči. Sent of Money in ne nekakšen Mind jih drži skupaj. In to si bodo morali slej ko prej tudi priznati. In pa seveda vera. Religija je opij ljudstva, je v Uvodu v Heglovo pravno filozofijo zapisal Karl Marx, edini sociološki teoretik, ki sem ga silom prilike v nulo preštudirala. Na izpitu iz Filozofskih temeljev marksizma sem bila celo vprašana Marxov tekst Židovsko vprašanje in sem malo zaradi znanja malo pa zaradi sreče skasirala svojo prvo desetko. To področje človeške zgodovine, bi lahko rekla, kar dobro obvladam. In mi je še vedno všeč, saj marxizem v osnovi ni nič slabega. Marx ni kriv, če so ga citirali in v zvezde kovali ljudje, ki ga sploh niso razumeli. Ali pa ga celo niso brali. Iz tistega obdobja je zelo zanimiva tudi Rosa Luxemburg. Nje niso toliko citirali, verjetno zato, ker je bila ženska. Morda pa tudi zato, ker je bila Židinja. Rodila se je 5. marca kot Manca 1871 v Zamošću, mestecu jugovzhodno od Lublina, ki je ležalo v tistem delu Poljske, ki je bil od leta 1815 pod rusko oblastjo. Njen oče je bil židovski trgovec z lesom in ko je bila Rosa stara dve leti, so se preselili v Varšavo. Tam je hodila v srednjo šolo in se že zelo mlada pridružila delavskemu gibanju. Nanjo je postala pozorna tudi carska policija, zato je leta 1890 emigrirala v Švico, kjer je v Zurichu najprej študirala matematiko in pravo, leta 1897 pa tudi doktorirala z disertacijo Industrijski razvoj Poljske. Skratka, pametna punca, pa so jo povsem zanemarili.