Ob razmišljanju o vsem tem se mi nenehno prikazuje prizor iz filmske uspešnice Matrica 1, v katerem glavni lik doživi deja vu . Dvakrat vidi istega mačka in s svojo opazko spravi druge člane svoje ekipe v resno paniko. Deja vu v filmu namreč pomeni, da so stroji, ki nadzorujejo matrico, izvedli sistemske spremembe, ki za sistem an sich morda nimajo nobenih resnih posledic, vendar so za njih, svobodne duše, lahko usodne. Svobodnih duš je v Sloveniji zaenkrat veliko in jih zaradi svoje situacije veliko poznam. Malokdo teh mladih fotografov, režiserjev, novinarjev, glasbenikov, slikarjev, kiparjev in drugih svobodnih duš, ki jih vsak dan srečujem, se ukvarja le z eno dejavnostjo. Delajo, ustvarjajo za mnoge različne gospodarje, se preživljajo z dohodki iz mnogih različnih virov in so toliko bolj skromni kot mi razvajeni Nizozemci. Zgrabijo priložnost, kadar jo vidijo. Ker je to pač sistem. Ljudje imajo podobne cilje kot pri nas, vendar so sposobni priti tja z velikimi ovinki. Gorska cesta. Za nas, ki smo vajeni nizozemske ravnine, vsak korak zunaj znanega povzroči resne težave. Naš sistem ponuja rešitve večini odpadnikov, zavest o mogočih zasilnih izhodih pa tudi vsem nam ostalim zmanjšuje problem samega preživetja. V Sloveniji takega sistema zaenkrat ni. Ljudje, ki jih poznam, sami na nek čudežen način izpolnijo svoje želje in potrebe. Ta kreativnost iznajdljive in z ovirami neobremenjene slovenske mladine je znak izredno močnega instinkta preživetja Slovencev.