V hipu je pozabil na Dunaj in obljubljeni ogled razstave Van Gogha. Pozneje se mu je Joyce »prikazoval« še večkrat. V gradu Miramar je prezirljivo hlastal iz ene sobane v drugo – pohvalil je edinole zidano Maksimilijanovo kopalno kad – in se seveda v enem od kotov zastrmel v marmornat kip z Dedalom, ki pripenja voščena krila Ikarju. Nekaj ur kasneje se je v gostilni kraške Lokve (kjer je vsaj trikrat ponovil, da je pravkar jedel najbolje pripravljeno kračo na svetu, in celo razmišljal, da bi ji posvetil zadnje tri strani svoje knjige o kuhariji) spraševal, kako dobro je moral v teh krajih obedovati Irec ... Na poti nazaj v Ljubljano je na sovoznikovem sedežu zadremal in se nekaj ulic pred hotelom stresel, češ da ga je v sanjah preganjal njegov nekdanji cimer Allen Ginsberg, s katerim sta si med študijem na njujorški univerzi Columbia delila sobo. »Ta cepec, ki sem ga imel sicer rad, je kvaril moj študijski ritem: zanimali so ga samo droge in alkohol. Po nekaj mesecih sem ga, če sem hotel kaj napraviti iz sebe, moral vreči ven ... Kriv je tudi, da sem za vedno opustil vnemo za pisanje poezije. Vsebino tistih nekaj listov, kjer sem se preizkušal v verzih, je označil za preveč čistunsko, pha.« Smeh. Preden se je poslovil, je vnovič izrekel povabilo, »takrat ko si boste znova zaželeli New Yorka«, na njegovo piščančjo pito. »Imam poseben recept.« In ingverjeve piškote, seveda. Ki da morajo biti, če naj se stopijo v prostoru med jezikom in spodnjim delom ust, tanki kot rezine čipsa ...