Ko je prišlo do aretacije četverice l. 1988, je bilo seveda jasno, da je to slovenski politični vrh vedel. Sledil je strašen pritisk, saj se je uradnost dogodkov merila po tem, kar piše v Delu. Vendar pa je bil Božo Kovač toliko pameten, da je vedel, da bo to enkrat problem, pa je kot glavni urednik takoj odšel na neko službeno potovanje. Nikoli nismo mogli odkriti, na kakšno potovanje je šel. Vse je prepustil svojim pomočnikom, ki pa so bili trije. Sam sem napisal članek, v katerem sem rekel, da je po mojem mnenju partija vedela. Seveda v takem stilu, da je partija rekla, da ni vedela, oni, da so rekli, da naj bi vedeli. Se pravi, iz različnih zornih kotov. Takrat pa pride Vlado Šlamberger: "Kaj se imaš ti sploh spraševati, ali so vedeli, ko pa so sami rekli, da niso vedeli. Rekli so, da niso vedeli, in to naj velja za tebe!" in z mojim tekstom izgine. Odgovorni urednik je bil Tit Doberšek, ki pa je lahko samo gledal. Korošec je poskušal pomiriti in je rekel, da smo sedaj vsi živčni in da je najbolje, da se dobimo zjutraj vsi mirnih živcev. Naslednji dan je bil moj članek razmnožen v štirih izvodih, vsak je imel svoj svinčnik in smo se pogajali, kaj bo notri. S Titom sva rekla, to ostane notri, onadva pa, to gre ven. Potem smo malo preformulirali, pa rekli, če gre tisto ven, bo to ostalo notri. Od mojega članka je tako ostala le še polovica. No, potem sva ga nesla s Titom postavit v tiskarno, stojiva zraven in gledava, kako so ga obrezali. urednik je bil tedaj Meršol, ki se sploh ni vmešaval, saj je videl, da je v tej zadevi popolnoma nemočen. Ko je že vse postavljeno, rečem Titu, da odideva. "Ne-ne-ne-ne, počakajva, da bo tekst osvetljen. Jaz ti povem, da lahko še kdo kaj dol sname!" Tam sva dobesedno stražila tekst, da so stran osvetlili, leta 1988! To je bilo torej Delova neodvisna pozicija, ki je informirala bralce o dogodkih.