Pa vendar, ali niso visoki dobički časopisne industrije, ki se povsem prepušča toku bralskih zahtev – ali takšne zahteve celo spodbuja? –, pač potrditev, da takšen tisk bolje zadovoljuje želje bralcev? In da so pojmi, kot so profesionalnost, zahtevnost, odgovornost, resnost itn. samo kamuflaža za pokroviteljski odnos do potrošnikov, ki sami zelo dobro vedo, kaj zares želijo? Ali torej to pomeni, da je treba preprosto dopustiti, da časopisi ugajajo bralcem z zabavo namesto s suhoparnimi poročili, s pikantnimi zgodbami o ljudeh in dogodkih namesto s poglobljenimi komentarji in pretresanjem argumentov? – Natanko ti pomisleki, je prepričan Habermas, vodijo h kontroverznemu prepričanju, da potrošnik odloča neodvisno, pač v skladu s svojimi prioritetami. Habermas ga ima za zastarel ostanek šolske pameti, ki ne razume, da sta kakovostna kulturna in politična komunikacija bistveni za tisto, čemur rečemo družbena korist oziroma javno dobro . Z drugimi besedami: čeprav bralca, poslušalca ali gledalca kot potrošnika pri uporabi medijev vodijo njegove lastne prioritete, pa v hipu, ko privoli v konzumacijo političnih ali kulturnih programov in vsebin, torej tudi ko (ali predvsem ko) privoli v branje resnega tiska, izpostavi sebe prostovoljnemu učnemu procesu z nedoločenim rezultatom. Pri tem si lahko bralec oblikuje nove prioritete, zanimanja, prepričanja in vrednote. Zato je še kako pomembno, da tisk, ki informira bralca o političnih, kulturnih in drugih vsebinah, pomembnih za duhovno in kritično kondicijo družbe, ohrani svojo neodvisnot in profesionalnost. Predvsem pa, da v očeh bralcev ohrani podobo kakovostnega tiska oziroma zavest, da kaj takega sploh (še) obstaja.