Kdorkoli zagovarja mnenje, da se je treba v tej ali kateri drugi novinarski polemiki postaviti zgolj na eno stran, ne pa se vzdigniti nadnjo, ta po tihem priznava, da ne razume, na kakšen način je novinarstvo sploh lahko jamstvo za obveščenost. Mogoče se bo metafora slišala preveč mehanicistično, ampak novinarstvo se mi zdi kot neznansko kolesje, v katerem se zobci posameznih koles med sabo spoprijemajo in se pri tem vrtijo v nasprotnih si smereh, prav ta udeležba nasprotij pa žene stroj. Obveščanje deluje skozi individualno nazorsko percepcijo, ta pa kot diskreten režiser reže, montira, lepi, osvetljuje, ozvočuje, daje posebne poudarke in (vede ali nevede) cenzurira. Obveščanje je tako vselej tudi režiranje vtisa - in torej tudi oblikovanje mnenja. Lep zgled je naše ‘raziskovalsko novinarstvo’, ki postavlja na piedestal pravico javnosti do obveščenosti, obenem pa iz množice informativnega gradiva, ki ga ima v trezorju, objavlja samo posamezne dele, pri čemer se ravna po potrebah trenutka. (Seveda tudi že sama potreba, da časopis ostaja aktualen, preprečuje, da bi gradivo izšlo v eni sami odebeljeni izdaji, ker bi mu potem zmanjkalo pulfra za naprej.) Podobno, le da bolj naravnost, pač kot mnenje in ne kot dejstvo, skuša svoje poglede plasirati tudi pisec kakega razmišljanja v Sobotni prilogi (z mano vred). Da ne postanemo Goebbelsovi dediči, pred tem nas rešuje samo medsebojna različnost naših nazorov: vsak med nami zavedno ali nezavedno morda trobi svojo malo laž, a te laži se ne morejo združiti v veletok Goebbelsove Vélike laži. Megalaž lahko raste zgolj iz vere v Resnico. Dokler se zavedamo, da vsi podajamo samo vsak svojo podobo resničnosti, smo še kar na varnem.