Po določbi 315. člena ZPP izda sodišče vmesno sodbo, če je tožena stranka izpodbijala tako podlago kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo, če je to smotrno. Z izpodbijano vmesno sodbo pa je sodišče prve stopnje dejansko zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na priznanje materialnih in nematerialnih pravic za čas pred 22. 3. 2002 oziroma glede obresti pred 22. 2. 2004, torej je z vmesno sodbo odločalo tudi o višini tožbenega zahtevka. Nadalje je mogoče vmesni sodbi očitati, da po eni strani tožnikom priznava materialno in nematerialno odgovornost tožene stranke za nenapredovanje v činih, po drugi strani pa implicitno zavrne tožbeni zahtevek tožnika A.P. za plačilo razlike v pokojnini, ko odloči, da tožena stranka ni odgovorna za vso ostalo škodo iz drugih pravnih podlag (poleg škode, ki je tožečim strankam nastala v zvezi z nenapredovanjem v činih glede glavnice do 22. 3. 2002 in zakonskih zamudnih obresti do 22. 3. 2004). Ker se tožbeni zahtevek tožnika A.P. za plačilo razlike odpravnine opira na zatrjevano prikrajšanje pri plači, ki mu je vsaj za določeno časovno obdobje sodišče prve stopnje ugodilo, ni mogoče zakonito ugotoviti, da glede na podlago ni utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo razlike v pokojnini, ne da bi sodišče prve stopnje pred tem ugotovilo, ali je eventualno prikrajšanje pri plači vplivalo na nižjo pokojninsko osnovo v smislu 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99, s spremembami; ZPIZ-1) in s tem na nižjo odmero pokojnine. V tem delu torej izrek sodbe, s katerim je delno ugodeno tožbenemu zahtevku, nasprotuje delu izreka vmesne sodbe, s katerim je bilo odločeno, da tožena stranka ni odgovorna za vso ostalo škodo iz drugih pravnih podlag. Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev odločb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339 člena ZPP.