Kaj naj bi torej bila poučnost, o kateri govorimo (če je to sploh poučnost)? Literatura kot nadaljevalka mita skuša odgovarjati na najosnovnejše vprašanje o človekovi eksistenci ter s tem pogasiti strah in začudenje pred neznanimi silami, od katerih je človekova eksistenca odvisna. Pri tem literatura - ne tako kot mit - strah in grozo preoblikuje v lepoto, tako da ju bralec izživlja na način užitka. Literatura na to najosnovnejše človekovo vprašanje ne zmore dati avtoritativnega in dokončnega odgovora. Ravno nasprotno: ker grozo ukinja z lepoto in ne z resnico, je njen odgovor na temeljno vprašanje vsakokrat tudi že izziv, saj implicitno vsebuje poskus novega odgovora, ki bi presegel meje znanega. Za razliko od literarnega, je vprašanje didaktične literature omejeno, saj se je v imenu posredovanja nauka rodilo šele za odgovorom oziroma naukom. To pomeni, da didaktična literatura še bolj kot literatura pozablja na grozo v nekdanjem vprašanju mitičnega človeka, kajti tu je vse jasno izrečeno že od samega začetka.