Druga "nesistemskost" pa je (tudi) s tega gledišča še močnejša in torej tudi ustavnopravno še pomembnejša. Nacionalne liste namreč povsem očitno in številčno dokazljivo, predvsem pa bistveno posegajo v dve temeljni načeli, ki sta v 2. členu zakona izrecno deklarirani: v načelo, da se "poslanci volijo po volilnih enotah" (prvi odstavek 2. člena), in v načelo, "da se en poslanec voli na približno enako število prebivalcev" (prvi del drugega odstavka 2. člena). Tretje tam deklarirano načelo (sorazmerna zastopanost političnih interesov) z nacionalnimi listami ni prizadeto. Tudi drugo od navedenih načel samo po sebi sicer ni prizadeto (saj kljub nacionalni listi stranka dobi načelom proporcionalnosti ustrezno število mandatov) - prizadeto pa je, če ga obravnavamo in razumemo v povezavi s prvim načelom (volitev po volilnih enotah). Da je bilo tako tudi mišljeno, jasno potrjuje drugi odstavek 20. člena ZVDZ, ki se glasi: "Volilne enote se oblikujejo v skladu z načelom, da se en poslanec voli na približno enako število prebivalcev." Če je uporaba nacionalnih list pri volitvah 1992 pripeljala do tega, da je bilo iz ene volilne enote namesto 11 izvoljenih le 8 kandidatov, iz neke druge pa namesto 11 kar 16, potem je očitno, kako globoko je sporna zakonska določba o nacionalnih listah posegla v zakonsko načelo o volitvah po volilnih enotah - torej v načelo o enakomerni teritorialni zastopanosti prebivalstva v parlamentu. To načelo sicer ni ustavno načelo, ampak je implicitno vsebovano le v prvem in drugem od omenjenih zakonskih načel oziroma v njuni medsebojni povezavi, zato je kršitev tega načela, kot sem omenil že na začetku, možno šteti za ustavno nedopustno samo v primeru, če "nesistemskost" zakonske ureditve štejemo za kršitev načel pravne države3. Vsaj pri volilni zakonodaji se mi zdi to nujno - še zlasti takrat (tako kot v tem primeru), ko taka "nesistemskost" kot kršitev načel pravne države hkrati povzroči tudi tako veliko stopnjo