Vzpostavitev radiodifuzije je na določen način v resnici razrešila nasprotujoče si pritiske na tej stopnji industrijske kapitalistične družbe. Mobilnost je bila namreč le deloma rezultat neodvisne radovednosti, želje iti v svet in spoznavati nove kraje. V bistvu je bila rezultat propada in razkroja starejših in manjših vrst naselij in produkciih enot. Nova in večja naselja in industrijske organizacije so na primarni ravni zahtevale splošno notranjo mobilnost, tej pa so se pridružile sekundarne posledice, ki so se kazale v razdrobitvi razširjenih družin in v potrebah po novih vrstah družbene organiziranosti. S tem so bili zelo poudarjeni družbeni procesi, ki so bili že dolgo implicitno vsebovani v kapitalistični industrijski revoluciji, predvsem naraščajoča oddaljenost med bivalnimi območji in kraji dela in vladanja. Še zdaleč ni bil uresničen ali vsaj predviden nikakršen učinkovit družbeni nadzor nad temi spremenjenimi industrijskimi in političnimi procesi. Večina ljudi je živela na stranskem tiru procesov, določenih mimo njih. Kljub vsemu pa je bilo v intenzivnem družbenem boju - v okviru omejitev in pritiskov teh odločilnih širših procesov - doseženo izboljšanje neposrednih razmer: delno relativno izboljšanje mezd in delovnih razmer ter kvalitativna sprememba v dnevni, tedenski in letni razporeditvi delovnega in dela prostega časa. Ta dva učinka sta se povezala v splošen napor za izboljšanje majhnega družinskega doma. Vendar je ta privatizacija, ki je bila hkrati dejaven dosežek in obrambna reakcija, kot posledico ustvarila nujno potrebo po novih oblikah stikov. Novi domovi se mogoče kažejo kot zasebni in “samozadostni”, a vzdržujejo se lahko le z rednim financiranjem in preskrbo iz zunanjih virov. Ti viri, ki zajemajo vse od zaposlitve in cen do kriz in vojn, imajo odločilen in večkrat zaviralen vpliv na to, kar se je kljub vsemu kazalo kot ločen “družinski” projekt. Ta odnos je ustvaril tako potrebo kot tudi obliko novega načina “komuniciranja”: novice od “zunaj”, iz sicer nedosegljivih virov. Že v dramatiki 80. in 90. let devetnajstega stoletja (Ibsen, Čehov) se je pojavila ta struktura: središče dramske pozornosti je takrat prvič postal družinski dom, toda moški in ženske so strmeli skozi okna ali nestrpno čakali novic, da bi se seznanili s silami “tam zunaj”, ki določajo pogoje njihovega življenja. Nova “potrošniška” tehnologija, ki je dosegla svojo prvo izrazito razvojno stopnjo v 20. letih dvajsetega stoletja, je zapolnila sistem potreb prav v okviru teh omejitev in pritiskov. Povzročila je neposredne izboljšave razmer in učinkovitosti zasebnega doma in nove možnosti zasebnega transporta za odhajanje od doma, z radiem pa se je nato vzpostavila možnost za novo vrsto družbenega vložka - novice in zabava, posredovani v domove. Nekateri so o novih strojih govorili kot o pripomočkih, a v vsakem primeru so bili več kot le to. Pomenili so uporabno tehnologijo cele vrste poudarkov in odgovorov v določujočih mejah in pritiskih kapitalistične industrijske družbe.