Za Slovenijo je v zdajšnjih razmerah, ko je stopnja inflacije višja od stopnje depreciacije deviznega tečaja, zadolževanje v tujini cenejše kot doma. Obenem zaradi konservativne politike Banke Slovenije tudi ni združeno s prevelikim tveganjem zaradi negativnih tečajnih razlik, ki bi jih utegnil sprožiti beg vročega kapitala v tujino. Vendar pa se pri tečaju stvari lahko hitro spremenijo. Najprej ne gre pozabiti »zanimivega« podatka, da so vladne projekcije deviznih obveznosti narejene na razmeroma zelo stabilnih in konservativnih predpostavkah, da bosta povprečna letna tečaja nemške marke in ameriškega dolarja letos 94,5 oziroma 168,2 tolarja, prihodnje leto 97,5 in 173,5 tolarja in leta 2000 100,6 in 176,9 tolarja. To, mimogrede, tudi implicitno vključuje vladno hipotezo, da naj bi ob danih inflacijskih predpostavkah tolar še naprej apreciiral do obeh za nas najpomembnejših svetovnih valut. No, z vidika javnofinančnih posledic bolj zbuja skrb ravno obraten scenarij, da bi tolar v razmerah možne svetovne recesije, ki bi se ujela s časom, ko se bo Slovenija morala na poti v EU neizbežno bolj odpreti za finančne tokove, pretirano zanihal navzdol, s čimer bi večja teža odplačevanja obveznosti do tujine poslabšala uvodoma omenjeno razmeroma ugodno sliko v tekoči plačilni bilanci in zatresla strukturo proračuna.