Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 21. 12. 2007 še navedel, da iz izreka odločbe tudi ni razvidno, kaj je bila zahteva stranke z interesom, posledično pa ni jasno, kaj naj bi toženka ocenila kot „razumno“. V tem kontekstu je seveda ključno vprašanje tega postopka vprašanje o tem, da je toženka v okviru svoje ocene razumnosti zahteve stranke z interesom ocenjevala in določila kot razumno tudi ceno zaključevanja klicev, ki izvirajo iz omrežja tožnika in se zaključujejo v omrežju stranke z interesom. Izrek izpodbijane odločbe enoznačnega odgovora na to vprašanje ne daje. V posledici pa seveda ni mogoče enoznačno ugotoviti, kaj je toženka v drugi točki odločbe tožniku naložila, namreč bodisi sklenitev pogodbe s stranko z interesom za določeno ceno ali pa sklenitev pogodbe o medomrežni povezavi s stranko z interesom. Ta dilema pa še zdaleč ni nepomembna; morebitno neizvrševanje odločbe oziroma tistega, kar naj bi bilo z njo naloženo, je pač povezano z ostrimi sankcijami. Izrek iz druge točke odločbe, če se ga bere izoliranega od prve točke, in obrazložitve iste odločbe ter poteka postopka, bi bilo morda mogoče razumeti kot zgolj naložitev sklenitve pogodbe o medomrežnem povezovanju. Tožnikova v relevantnem času veljavna Vzorčna ponudba namreč nikjer ne določa cene zaključevanja klicev v omrežjih drugih mobilnih operaterjev. Določena je samo cena zaključevanja v omrežju tožnika. Če naj bi bil tožnik dolžan skleniti pogodbo v skladu z veljavnimi pogoji Vzorčne ponudbe, potem mu s tem ne bi bilo naloženo sklepanje pogodbe za določeno ceno zaključevanja klicev v omrežju stranke z interesom. Vendar pa tako razumevanje izreka ni edino možno. Obrazložitev odločbe govori namreč o nečem povsem drugem. Iz obrazložitve odločbe je namreč povsem jasno, da predmet ocene razumnosti iz prve točke izreka obsega tudi ceno zaključevanja klicev v omrežju A. To toženka potrdi ne le enkrat, pač pa večkrat. Iz tega jasno sledi, da je zahteva stranke z interesom, ki prvo točko izreka oceni kot razumno, vsebovala tudi zahtevo oziroma predlog za določitev cene zaključevanja klicev v omrežju A. Ko je toženka kot razumno ocenila njeno zahtevo, je s tem kot razumno določila tudi s strani stranke z interesom predlagano ceno zaključevanja klicev v njegovem omrežju. Tako ostaja očitno nasprotje med obrazložitvijo in izrekom odločbe. V izreku je namreč naloženo, da je tožnik dolžan skleniti pogodbo pod pogoji svoje javne Vzorčne ponudbe, ki ne vključuje cene, v obrazložitvi pa je zahtevano, da se pogodba sklene pod domnevno razumno ceno, zahtevano s strani stranke z interesom. Tožnik tudi ne razume navedbe toženke, da le-ta cene ni določila, pač pa da je le presojala razumnost. Efekt izpodbijane odločbe je namreč nedvomno popolnoma enak efektu odločbe, ki bi ceno izrecno določila. Tožnik je sodišču predlagal, da oceni, ali je določanje cene A. lahko karkoli drugega kot določanje konkretnih pogodbenih določb posamezne pogodbe. Če je, in če drži gornje toženkino stališče, da njena dolžnost v nadzoru ni določanje konkretnih pogodbenih določb posamezne pogodbe, potem toženka ni imela česa nadzirati. Celo če bi bil tak nadzor pravno sploh dopusten, pa je bil s stani toženke izpeljan do prav neverjetnih razsežnosti, saj je očitno štela, da je v postopku nadzora stranka z interesom upravičena izsiliti praktično vsakršno določitev cene in celo način tehničnega povezovanja. Tožnik je še navedel, da je stališče, da naj bi tožnik kršil odločbo z dne 13. 4. 2007 s tem, da naj ne bi hotel skleniti pogodbe o medomrežnem povezovanju, tudi v nasprotju z določbo 24. točke 3. člena ZEKom. Iz citirane odločbe izhaja, da operaterski dostop pomeni izključno zagotovitev razpoložljivosti naprav oziroma storitev drugemu operaterju za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev in se ne razteza tudi na sklepanje formalnih pisnih pogodb. Da do sklenitve pogodbe pred izpodbijano odločbo ni prišlo, ni nič nenavadnega v okviru razmerij med operaterji javnih telekomunikacij. Nesklenitev pogodbe pa seveda ne pomeni, da bi povezava ne bila vzpostavljena ali celo nedovoljena. Tožnik je poudaril, da stanja, v katerem pogodba formalno ni bila podpisana, ni povzročil tožnik, pač pa A. Pogodba posledično ni bila sklenjena, ker je A. nadaljeval z izsiljevanjem drugačnih pogojev, predvsem glede cene zaključevanja klicev v omrežje A.. Medomrežna povezava namreč vse od 21. 6. 2007 dalje omogoča opravljanje storitev medomrežnega povezovanja v skladu z ZEKom ter veljavnimi odločbami APEK. Toženka cene nikakor ne bi smela določati v postopku nadzora. Obravnavani primer ni edini primer toženkinega nezakonitega razširjanja pravice do nadzora v sfere, kjer toženka te pravice nima in je ne sme izvajati. Tako je bilo tudi v postopku nadzora, št. … z dne 8. 11. 2006. S to odločbo je bilo tožniku naložena obveznost uvedbe enotne cene zaključevanja govornih klicev iz javnih telefonskih omrežij na fiksni lokaciji v javno mobilno telefonsko omrežje tožnika v višini največ 41,53 SIT brez DDV. Drugostopni organ v tem primeru, t. j. Ministrstvo za gospodarstvo, je z odločbo št. … z dne 15. 2. 2007, odločbo z dne 8. 11. odpravil kot nezakonito. Iz njene obrazložitve je med drugim razvidno, da lahko utemeljitev cen oziroma njihovo prilagoditev agencija zahteva le z odločbo, ki jo izda v okviru izvrševanja svoje regulativne (in ne nadzorne) funkcije na področju zagotavljanja konkurence. Pristojnosti agencije, ki se nanašajo na nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti, je treba jasno ločiti od izvajanja nalog agencije v zvezi z opravljanjem njene regulativne funkcije na področju zagotavljanja konkurence in njenim odločanjem v zvezi s tem. V svojem odgovoru je toženka tudi implicitno priznala, da je določanje razumne cene, ki je operaterja ne moreta določiti sama, postopek razreševanja spora med njima, ki bi ga morala razreševati v postopku, ki je za to predviden z ZEKom. Iz utemeljitev toženke pa izhaja, da razlik med dejansko in pravno situacijo pri tožniku in pri družbi B. sploh ni. Če je toženka zaradi zagotovljene medomrežne povezave ustavila postopek nadzora nad B., bi to iz istega razloga morala storiti tudi v primeru tožnika, ker je edina razlika samo ta, da pogodba ni sklenjena. Navedel pa je še, da bi morala toženka upoštevati tudi določbo 5. odstavka 9. člena ZEKom, po katerem bi morala biti odločba objektivna, pregledna, sorazmerna in nediskriminacijska, vendar pa kaj takšnega za to odločbo ni mogoče reči. Postavljena cena je tudi nesorazmerna, diskriminacijska in preprečuje konkurenco. Zaradi prisilne določitve cene pa je izpodbijana odločba tudi bistveno posegla v razmere na trgu in izkrivlja konkurenco ter A. omogoča pridobivanje nenormalnih in monopolnih dobičkov. Odločba tako predstavlja omejevanje trga z oblastnimi akti in dejanji, ki jih prepoveduje Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence v svojem sedmem delu. Tožnik je nato v nadaljevanju obširno opisal analizo stanja na trgu glede določenih cen za storitev zaključevanja klicev iz drugih mobilnih omrežij, nadalje podal primerjavo za tri operaterje mobilne telefonije v Sloveniji glede na stanje na trgu, določene cene ter stroške operaterjev, pri čemer je poudaril, da je toženka z izpodbijano odločbo postavila A. na trgu očitno v privilegiran položaj, saj je navkljub odsotnosti lastnega omrežja pri A., ki predstavlja kar 80% stroškov delovanja mobilnega operaterja, določila višjo ceno zaključevanja, kot pa jo ima tožnik s povsem lastnim omrežjem. Gre za očitno diskriminiranje tožnika, saj je ta pri svojem vstopanju na trg več let posloval z visoko izgubo, šele zadnja leta posluje z dobičkom. Za primer, da bi sodišče vendarle o tem želelo mnenje strokovnjaka, tožnik predlaga imenovanje izvedenca telekomunikacijske stroke, ki naj gornje navedbe tožnika oceni in poda strokovno mnenje o razumnosti z izpodbijano odločbo določene cene tudi v opisanem kontekstu. Toženka tudi ni upoštevala bistvene okoliščine, ki je v tem, da ima 10 operaterjev iz posameznih evropskih držav, na podlagi katerih je opravila primerjavo, že zgrajeno svoje lastno omrežje in da je za financiranje njihovega poslovanja treba bistveno več denarja, saj morajo pokriti bistveno višje stroške financiranja izdelave svojega omrežja. Družba A. velike večine tovrstnih stroškov še ni imela, saj je z vzpostavitvijo lastnega omrežja šele pričela. Vprašanje razumnosti cene tudi po mnenju tožnika nima prav nobene zveze z morebitnimi cenami drugih operaterjev v drugih državah; cene, ki jih je toženka upoštevala, so iz držav z bistveno višjim BDP-jem, kar konkretno pomeni tudi bistveno višjo ceno storitev in stvari, ki jih operater potrebuje. Tožnik želi opozoriti še na povsem drugačno prakso, na primer v sosednji Avstriji, kjer je tamkajšnji regulator, povsem drugače kot v Sloveniji, gostujočemu operaterju C., ki gostuje v omrežju operaterja D., naložil, da mora biti grosistična cena zaključevanja klicev gostujočega operaterja enaka kot je cena gostitelja. Enako je odločil regulator na Nizozemskem. Konkretno bi torej moral A. zaračunavati enako ceno kot B. (torej 0,0681 EUR, namesto 0,1123 EUR), kar je seveda povsem logično, saj je namen gostujočih omrežij zgolj alternativni ponudnik maloprodajnih storitev, ki posluje pač pod povsem enakimi pogoji kot gostitelj. Navedel je še, da je vsak operater monopolist v okviru trga zaključevanja klicev v svojem omrežju. Takšen monopolen položaj ima seveda tudi družba A. za svoje omrežje. Če je toženka urejala razmerja med dvema udeležencema na trgu, bi morala upoštevati konkurenčnopravna pravila in oceniti, ali je predlagana cena „poštena“. Toženka pa je A. omogočila določitev nepoštenih prodajnih cen, saj je cena A. za 65% višja od njegovega stroška, ki ga plačuje za uporabo mobilnega omrežja v B. Poleg tega je prisilila tožnika v sprejemanje nepoštenih pogojev poslovanja z izsiljevanjem za tožnika tehnično neugodnega povezovanja. Tožnik je na podlagi navedenega predlagal kot doslej.