Pri invalidih, recimo, se dogaja, da pogosto ne sprejemajo usmiljenega ravnanja s seboj. Iz ponosa zavračajo, da bi jih s tem kdo avtomatično nehote jemal kot nekaj manj vredne. S to svojo "aroganco" pa, če gremo še za korak naprej, po svoje šele res privlečejo na dan in implicitno priznajo to svojo, v tem oziru tudi že duševno, hendikepiranost. Vi niste invalid – vsaj ne v tem pogledu. Vaš pogled je zdrav, skeptičen, kot mora biti pogled širokega človeka, pa naj bo telesno pri močeh ali ne. Morda vaša žena včasih celo malo pogreša tisto vaše predhodno, reciva temu bolj faustovsko in tudi rogovileško obnašanje, kar bi jo povrnilo v nekdanje dni – ampak verjamem, da je pri vsaki stvari glavna ustrezna mera, ki se pri mentalno uravnovešenih najlepše oblikuje čisto spontano, sproti, in pomeni, da se vedemo enkrat malo bolj tako in drugič spet malo bolj drugače. Če se počutite dolžni biti prijazni, je to lepo, in če si kdaj želite izreči kakšno malo robato duhovitost, ne more biti kaj narobe, če se temu prepustite. Sami pa tudi veste, kaj je prav in kje je meja z nesramnostjo in neslanostjo. Želim vam še naprej iskrega duha pa tudi telesnega zdravja, kolikor je le mogoče.