V Sarajevu gradijo steklene hiše. Nekdanja stolpnica časopisa Oslobođenje je bila med vojno kup ruševin, ki je opozarjal na natančnost srbskega topništva nad mestom. Danes je obnovljena v stekleno palačo, ki se zgleduje po ekscentričnih newyorških katedralah moči. V Petnajstem nadstropju je panoramska restavracija, ki se vri okoli osi. Na steni so televizijski ekrani. Dan po aretaciji Radovana Karadžića sta se na njih ponavljali dve fotografiji voditelja bosanskih Srbov. Na levi je bil poleg generala Ratka Mladića v svoji najbolj bojeviti podobi političnega stratega vojne. Na drugi je izgledal kot pevec skupine Grateful Dead Jerry Garcia. Obe sliki sta bili resnični.Ekrani so se vrteli skupaj z restavracijo. Karadžić je gledal Trebević, Grbavico, judovsko pokopališče, Igman in Jahorino. Skoraj mitične kraje, od koder so njegove enote štiri leta oblegale mesto. Spodaj se v stenah steklenih poslovnih zgradb še vedno zrcalijo škrbine porušenih zgradb.»Kaj je vam naredil Radovan Karadžić?« sem vprašal Naserja Orića, ko se je pod okni prikazala četrt Dobrinja.»V moji vasi je ubil 132 Orićev. Toliko za začetek. Skoraj vsa moja družina je zaradi njega danes pod rušo. Ukazal je fizično izbrisanje mojega naroda v vsej dolini Drine. V Srebrenici je bilo v štirih letih vojne ubitih morda dvajset tisoč ljudi. Osem tisoč v treh dneh, ko je njegova vojska zavzela mesto pod zaščito Združenih narodov.«Orić mu ni ostal dolžan. Štiri leta je branil rodno Srebrenico pred napadi Karadžićeve vojske. Bil je najbolj legendarni poveljnik improviziranih bosanskih vojaških sil, ki je obkoljeno enklavo ohranjal kot edini kos neokupiranega ozemlja v vzhodni Bosni. Srebrenica je padla šele, ko je Orić predal orožje enotam Združenih narodov, ki so mesto razglasili za ozemlje pod svojo zaščito. Po koncu vojne se je znašel v Haagu kot vojni zločinec. Po treh letih in pol sojenja in pritožbi na prvo sodbo so ga oprostili vseh obtožb. V Sarajevu je čakal, da v Haag odpeljejo Karadžića.Orić ima za sabo komplicirano življenje nekdanjega Jugoslovana. Danes se v šali predstavlja kot nekdanji vojni zločinec.»V Beogradu sem se izšolal za policista,« je rekel in prižgal dolgo kubansko cigaro. »Bil sem v protiteroristični enoti, ki je varovala Slobodana Miloševića.«Ko je Milošević leta 1989 prišel na Gazimestan na Kosovu, kjer je v silovitem govoru napovedal vojno, mu je krčil pot do mikrofona. Stal je na odru med njegovim nastopom in gledal množico pred njim. »Milijon ljudi. Videti so bili kot strašna sila. Zdelo se mi je, da je nekaj narobe. Ampak o politiki nisem imel pojma. Bil sem mlad policist, ki je pazil, da se politiku na odru kaj ne zgodi. Šele za nazaj mi je postalo jasno, čemu sem bil priča.«Poslali so ga v Sarajevo. Zahteval je premestitev v Srebrenico in se iz policista v najbolj elitni srbski enoti prelevil v komandirja vaške policijske postaje v Potočarih, kjer je danes pokopališče za žrtve najbolj množičnega poboja v Evropi po drugi svetovni vojni. »Rekel sem, da hočem k mojim. Slutil sem, da bodo šle stvari hudo narobe. Kaj sem videl, ko sem varoval Miloševića, sem razumel šele, ko sem se soočil z vojsko Radovana Karadžića, ki je prišla v moje mesto.«Z mirnim glasom je pripovedoval zgodbe iz vojne. Trideset policistov in lovcev je organiziral v vojaško enoto, ki se je uprla napredovanju srbske vojske in sama zrasla v zavidljivo vojaško silo. Zjutraj so se zbudili in na ulicah videli trupla»Prikazale so se enote, ki so jim rekli paravojaške. Imeli so čudna imena. Škorpijoni, Rdeče baretke, Arkanovci, Beli orli. Razen imen na njih ni bilo nič paravojaškega. To so bili mobilizirani ljudje v uniformah z očitno vojaško strukturo. Proti sebi so imeli samo civiliste in nekaj policistov. Metoda je bila prefinjena. Te enote so v dolini Drine sredi noči odpeljale ljudi iz vasi, zjutraj pa si videl trupla plavati po Drini. Preganjali so muslimane, posiljevali in morili. Ljudje so začeli bežati v večja mesta. V Bratuncu pa so spremenili strategijo. Karadžićevi ljudje so rekli, da bodo srbske oblasti zaščitile muslimane, če priznajo njihovo oblast. Ljudje so to storili. In kako jim je bilo žal! Zjutraj so se zbudili in na ulicah videli trupla. Začelo se je ubijanje na veliko in požiganje vasi. Ljudje so zbežali k nam v Potočare. V Srebrenici je Karadžićeva SDS prevzela mesto. Pod vodstvom Gorana Zekića se je začelo ubijanje. Mesto so izropali. Ubili so okoli osemdeset ljudi.«Orićeva vojska je ponovno zavzela mesto in leta zapirala pot srbski vojski do Srebrenice. Brez zadržkov je pripovedoval, kako je videl ljudi, ki so ubijali, in kako je sam ubijal. »To so danes pripovedke veteranov. Pot v Haag na sodišče pa je bila res zanimiva. Med procesom proti meni sem prebral celotno dokumentacijo srbske strani.« Iz vojaških dokumentov je razvidno, da je bila operacija v Srebrenici načrtovana in izvedena po poveljniški verigi, ki vodi do Karadžića. V zaporu v Haagu se je pogovarjal z Milanom Lukićem, ki je vodil Bele orle. Pripovedoval mu je, kako so z bagri zakopavali še žive ljudi. »Proces proti Karadžiću res ne bi smel biti velik problem. Poslušal sem posnetek med njim in Dervinićem. Dervinić mu je rekel, da ima tri tisoč paketov, pa da jih ne bi pri sebi spravil v skladišče, ker bi ga motili. Karadžić mu odgovarja, da razume in da naj se organizira, da pakete premestijo v drugo skladišče in jih tam spravijo. Pogovarjala sta se, kako ubiti in zakopati tri tisoč ljudi. Dervinić je to priznal na sodišču. Vse je v zapisniku. Govorila sta hladno, kot da gre za krompir. Jaz sem v boju ubijal. Videl sem mrtve ležati na tleh. Slišal sem kričati ranjence, gledal sem, kako ljudje letijo na kose od eksplozij. Videl sem vse, kar živ človek lahko vidi. Ko sem to slišal, pa sem odrevenel. Ne vem, kaj bi si mislil.«Orić meni, da bo imel Karadžić na sodišču zanimiv problem. Tako kot vsi drugi se bo branil s pozicije nedolžnega. Iz tega, kako se bo branil, bodo njegovi ljudje lahko razumeli, kaj se je zgodilo tudi njim. Je imela politika uničenja naroda smisel ali ne?Srebrenica je dokazana z osem tisoč grobovi. Njegovi ljudje od njega pričakujejo, da to vzame nase. Da reče »da, to sem jaz ukazal, ampak ne počutim se krivega«. Če bo zanikal, bo zanikal politiko naroda, ki ga je vodil. Ljudje, ki so mu bili politično blizu, še danes verjamejo, da je ta vojna imela smisel. Kaj si bodo mislili ljudje, ki so mu sledili, če se bo izvijal? »V zaporu sem se pogovarjal z Vojislavom Šešljem,« je nekoliko presenetljivo rekel Orić, ki je sklenil neverjetna znanstva. »V vsej grozi je to zanimiv človek. Vprašal sem ga, zakaj ne spremeni politične platforme, ki je v vojni propadla in politično nima več smisla. Res me je zanimalo. Rekel mi je, 'Naser, jaz ne bi bil Vojislav Šešelj, če v moji platformi ne bi bilo Karlobaga, Virovitice in velike Srbije. To sem jaz. Če to zavržem, bodo ljudje zavrgli mene.' To se lahko zgodi Karadžiću, ki pa je zelo spreten človek. Srbi ga imajo radi takšnega, kot je, in zaradi tega, kar je naredil. S Srebrenico in etnično čisto Republiko srbsko je postal mit in legenda. Če se temu odreče, bo načel lasten mit.«Vsi smo krivi, vsi smo žrtveKaradžić je vojno vodil iz naselja Pale v hribih nad Sarajevom. Iz centra mesta pelje vijugava cesta proti Jahorini, kjer so smučišča, ki jih je leta 1984 za seboj pustila zimska olimpijada. Deževal je mrzel dež, sredi gozdov pa je bilo sredi dneva mračno.»Odkar so aretirali Radovana, dežuje. Temperatura je, kot da smo konec oktobra. V Črni gori je v juliju padel sneg. Saj veste, tudi narava…« je v smehu rekel Zoran Žuža. Na Pale je prišel iz Zenice v začetku leta 1993 in vso vojno preživel v krogih, ki jih je vodil Radovan Karadžić. Ko je Karadžić moral v ilegalo, je postal sekretar kabineta njegovega naslednika v vodstvu stranke SDS Dragana Kalenića. Skupaj s šefom in petdesetimi funkcionarji ga je odstavil Paddy Ashdown, ki je bil na čelu mednarodne misije v Bosni. Obtožil jih je, da postavljajo ovire mednarodnemu sodišču v Haagu in ščitijo vojne zločince. Pale so med vojno iz vasi zrasle v mestece s trideset tisoč prebivalci in majhno univerzo. Leta 1992 so se odcepile od Bosne in Hercegovine in so danes del samostojne Republike srbske, ki zavzema skoraj polovico države. Za visokim betonskim zidom na robu naselja sameva hiša, v kateri je živel Karadžić. Devetdeset odstotkov prebivalstva republike je Srbov. Žužo sem vprašal, če je politični projekt Radovana Karadžića uspel. »Da,« je odgovoril brez pomišljanja.»Danes srbsko prebivalstvo skoraj v celoti živi na strnjenem ozemlju, na katerem so drugi zgolj simbolično prisotni. To nam zagotavlja varnost in to je bil Radovanov program. Zaradi tega ga tukaj spoštujejo.«Vprašal sem ga, ali je vedel, kje se je skrival Karadžić.»Nisem vedel. Tudi nikogar ne poznam, ki bi mi kdaj dal slutiti, da to ve...Če bi vedeli, kje je, bi ga predali in pobrali pet milijonov dolarjev nagrade?«Zamahnil je z roko.»Nikoli. Nisem izdajalec. Pa tudi če bi. Kje bi jih lahko porabil?«Rekel je, da se ob vzponu na Pale spremeni perspektiva. Kar je res spodaj v Sarajevu, ni res na Palah. »Etnična delitev Bosne na tri dele je bila srbski načrt. Ampak to ni bil samo naš načrt. To je bil tudi hrvaški načrt in tudi bošnjaški načrt. Zaradi tega je prišlo do državljanske in verske vojne. Mi smo dobili svoje. Nismo dobili vsega, dobili pa smo dovolj. Drugi so dobili toliko, kolikor so vojaško zmogli. Če si priznamo, da je Bosna razdeljena, lahko živimo v miru.«Srebrenica je bila velik zločinOmemba Srebrenice v teh krajih sproži nelagodje. Žuža ve, kaj je vojna. Bosanski ostrostrelec ga je zadel v trebuh, zaradi česar živi z eno samo ledvico.»Srebrenica je bila zločin,« je rekel. »Bila je velik zločin. Srbski predsednik Tadić je bil na komemoraciji v Srebrenici, premier Republike srbske je bil tam, jaz sem bil tam. Ne zanikamo Srebrenice. Odgovorni za to so odšli v Haag in bili obsojeni. Karadžić je tudi obtožen zaradi Srebrenice. Bila je zločin. Prav. Ni pa bila edini zločin. Mi Haagu očitamo to, da preganja Srbe, druge pa pušča na svobodi. Naser Orić, ki je štiri leta pobijal Srbe in je Kravico zravnal z zemljo, je bil oproščen. Vsi smo delali zločine. Mi hočemo, da se to prizna, potem se lahko pogovarjamo naprej. In ne pozabimo: dokler Radovana ne obsodijo, je nedolžen.«Vprašanje o sorazmernosti zločinov zbudi zgolj slabo voljo. V očeh Srbov so zločini nad Srbi večji od drugih zločinov. Sodišče v Haagu razumejo kot nasprotnika, ki je krivičen ne samo do naroda, ampak tudi do njegove zgodovine.»Nam sodišče ne prizna, da smo žrtve vojne,« je rekel Žuža, ki verjame v enakopravno porazdelitev krivde. Vendar ima tudi ločeno mnenje.»Srbi smo se do sodišča obnašali neumno. Nasprotovanje je bilo razumljeno kot zaščita zločincev. Jasno, če skrivaš osumljenega, implicitno priznaš njegovo krivdo. Nismo predali dokumentacije, in s tem naredili še večjo napako. Odpovedali smo se priložnosti, da na sodišču dokažemo krivdo drugih. Zato Bošnjaki s takšno lahkoto dokazujejo svojo nedolžnost.«Na Palah, pa tudi v Republiki srbski, ob aretaciji Karadžića ni bilo emocionalnih izbruhov niti protestov. Pale so delovale prav nenavadno zaspano in v skoraj zimskem vremenu nekoliko otožno.»Ljudje so predvsem šokirani nad zdajšnjo podobo Radovana. To ni naš Rašo. To je neki popolnoma drug človek. Šele ko ga bodo videli obritega in ostriženega na sodišču, se bodo lahko identificirali z njim. Takrat bo čas, da povemo našo zgodbo. Radovan bo govoril o naših žrtvah.«Ob položajih, s katerih so štiri leta bombardirali mesto pod seboj, zgodba zveni nerealistično, vendar ima svojo logiko.Kolektivni zločini, individualna odgovornostAlmaso Hadžić sem vprašal, kaj o aretaciji pravijo v Srebrenici.»Kaj naj rečejo?« je odgovorila. »Ženske še vedno iščejo grobišča in so vesele, če lahko dobijo grob na pokopališču.« Gospa Hadžić je najbolj vestna kronistka Srebrenice. Včasih se zdi, kot da pozna ime, priimek in sorodstvene vezi vsakogar, ki je pokopan v Potočarih.»Hajra Ćatić, predsednica združenja Žene Srebrenice, mi je rekla, da ji je seveda všeč, da so ga aretirali. V Srebrenici sta bila ubita njen mož Junuz in sin Nino. Nino Ćatić je bil radioamater in edini, ki je med vojno pošiljal poročila iz obkoljenega mesta. 'To je vsaj delček pravice, ki ga čakamo že toliko let,' mi je rekla. 'Ampak kaj, če gre v zapor. Za njim ostaja njegovo delo. Še naprej bomo iskale kosti naših otrok, on pa bo v zaporu zahteval, da se spoštujejo njegove človekove pravice. Soditi mu je treba iz enega samega razloga. Da se ne pojavi še en Karadžić, ki bi mislil, da lahko počne isto, ne da bi ga doletela kazen. Naša čustva morda niti niso pomembna. Dobro je, da v Haagu obstaja sodišče za zločine nad nami in da zločinci vedo, da jim lahko kadarkoli sodijo. Dobro je, da obstajajo sodišča za vse zločine, neodvisno od tega, kje na svetu so bili storjeni.' Mnogo jih tako razmišlja. Olajšanja pa ne gre pričakovati. Živijo s svojimi grobovi in tega nobena sodba ne more popraviti.« V Sarajevu je politolog Nerzuk Ćurak ostro nasprotoval misli, da se zgodba bosanske vojne približuje koncu. V knjigi Geopolitika kot usoda je takoj po vojni postavil razdejanje Bosne v evropske politične tokove devetnajstega in dvajsetega stoletja in prišel do depresivnih sklepov.»Kakšen konec zgodbe!« je vzrojil. Med vojno je delal v poveljstvu prvega korpusa, ki je branil Sarajevo, in je zbiral dokumentacijo o dogajanju v mestu. »Ves cirkus okoli aretacije, vsa melodrama je konstrukcija resničnosti. To nima nikakršne zveze z našo politično, kulturno in simbolno resničnostjo. Končna verzija zgodbe o vojni na Balkanu se ne bo odvila v Haagu, odvila se je na našem ozemlju. Dosedanja sojenja v Haagu so nas prepričala, da obsodbe niso imele nikakršnega učinka na naš položaj. General Dragomir Milošević, ki je vodil bombardiranje Sarajeva, je dobil najvišjo možno kazen, ki jo sodišče lahko da. To dejstvo se ni odrazilo v kolektivni zavesti niti srbskega niti kateregakoli drugega naroda v BiH. Nihče se ni vprašal, ali ima sam kakšno zvezo s to obsodbo. Je mogoče, da je obleganje Sarajeva dejanje generala Miloševića? Je samo on odgovoren za to? Ni. Obsodbe v Haagu ne ustvarjajo pozitivnega vzdušja.«Težavo vidi v tem, da je sodišče individualiziralo odgovornost. Obsodilo je vodje »združenega zločinskega podjetja«, ki predstavljajo politično idejo ločitve narodov in njihove fizične eliminacije. Obsodbe vrha nimajo nikakršnega povratnega učinka na strukturo skupnosti, v katerih so se zločini zgodili. »Zgodil se je genocid, ujeli so enega človeka,« je sarkastično rekel Ćurak. Obstajanje dveh ločenih entitet v Bosni, ki temeljita na etnični ločenosti, je posledica vojne in zločinov, ki so se zgodili. »Individualna sojenja so ena stran zgodbe. Druga stran je, da se v Bosni nič ne zgodi. Sodi se vzrokom, posledice ostajajo. Posledica bi morala imeti nekakšno zvezo z vzrokom, ne?« Življenje v Karadžićevi dediščiniV deželi, kjer ne manjka fantastičnih zgodb, je pripoved Mirka Pejanovića v svoji preproščini morda najbolj fascinantna.»Radovana sem poznal površno, nisem pa ga razumel,« je rekel Pejanović, ki zdaj dela kot dekan fakultete na univerzi. Srb iz Sarajeva se je uprl nacionalistični evforiji in je sredi vojne vstopil v predsedstvo, ki ga je vodil Alija Izetbegović. Vso vojno je ostal v mestu in tudi po vojni ohranil konsistentnost. Zdaj vodi nevladno organizacijo Srbski državljanski svet, ki se upira pospešeni samoumevnosti redukcije družbe na nacionalne stereotipe. »Bil je nenavaden človek,« je rekel pod večer, ko se je vrnil s komemoracije za pravkar umrlim Adilom Zulfikarpašićem. »Leta 1968 se je pridružil študentskemu gibanju. Tam se je politično oblikoval. Prijateljeval je s scenaristom Abdulom Sidranom, ki je pisal scenarije za filme Emirja Kusturice. Bil je pesnik in ekscentrik.«Transformacija v nacionalističnega politika ga je presenetila. Na prvih volitvah je bilo vzdušje v Bosni takšno, da je zmaga nacionalistov pri Srbih, Bošnjakih in Hrvatih najbolj presenetila voditelje nacionalističnih strank. Presenetila pa je tudi Pejanovića, ki je kandidiral na listi demokratskih socialistov.»Med vojno sem ga srečal v Ženevi med mirovnimi pogovori. Jaz sem bil član bosanske delegacije, on je vodil srbsko delegacijo. Predlagal mi je nekaj, kar me je ob vsem, kar se je dogajalo, šokiralo. Vprašal me je, koliko Srbov je še vedno v obkoljenem mestu. Rekel sem, da nekaj deset tisoč. Zanimalo ga je, kako bi bilo mogoče izvesti evakuacijo vseh Srbov iz mesta. Obljubil je, da bi se jim dobro godilo, da bi dobili stanovanja in pomoč. Vljudno sem rekel, da to ni dobra ideja. Jaz osebno se ne bi nikoli izselil, ker verjamem, da mi je v multietničnem mestu dobro, da je moje mesto med mojimi someščani, Bošnjaki in Hrvati. In sploh, v Ženevo sem prišel kot član bošnjaške delegacije v upanju, da lahko vojno končamo, ne pa da nacionalistom izkrčimo pot, po kateri bi jo lahko začeli z vso silo. 'A, tako,' je odgovoril in me pogledal s strmim pogledom. Pogovora je bilo konec.«Pejanović zdaj živi v mestu, kjer je devetdeset odstotkov prebivalstva bošnjaškega. V Republiki srbski je devetdeset odstotkov prebivalstva Srbov. V Hercegovini je devetdeset odstotkov Hrvatov. Ta položaj razume kot začasen, čeprav dobiva vedno bolj trdne institucije, ki so etnično ob vsaki rotaciji čistejše.Hollywoodska predstava o dedku MrazuSead Numanović je med poletnimi počitnicami vodil sarajevski časopis Avaz, ki na naslovnih straneh ob aretaciji Karadžića brez zadržkov uporablja bošnjaško nacionalistično govorico. Ob vseh sumničenjih in dvomih, ki jih je ob aretaciji izrazil njegov časopis, razmišlja pragmatično. »Dobro je, da so ga ujeli. Dobro je, da mu bodo sodili,« je rekel v novinarskem klubu bosanskega časopisa z najvišjo naklado. Kljub neprikriti bošnjaški politični liniji ga berejo tudi v Republiki srbski. »Kako je bil ujet in kako mu bodo sodili, me niti ne zanima preveč. Ni več tako pomembno, kot je bilo v devetdesetih letih. Dobro je. Nam ostane problem. Separatistične ideje pri Srbih so vse večje, politični položaj pri bošnjaških političnih predstavnikih se slabša, ljudje pa so zbegani. Ne vemo, kam gremo. Osebno sem zbegan, ker v sliki tega bradača s televizije ne prepoznam Karadžića. Nekajkrat sem ga srečal, se kregal z njim. Če bi takega srečal na ulici, ga ne bi prepoznal. Izgleda kot hollywoodska predstava o dedku Mrazu. To je res čudno.« Ob novici o aretaciji so v Sarajevu v nalivu plesali na ulicah. Nerzuk Ćurak je rekel, da se je tudi sam veselil; kdo se ne bi. »Karadžićev načrt pa se je v popolnosti realiziral,« je sklenil. »Uspel je. Država BiH obstaja na papirju, dejansko pa ne. Njena suverenost je namišljena, dve nižji obliki pa dejansko funkcionirata kot državi. Republika srbska je de facto država, njena politična elita državnost še utrjuje. Skozi Evropsko unijo bi jo do konca realizirala kot samostojna država. To je bila ideja človeka, ki so ga včeraj ujeli kot zeliščarja. Delitev, ki nam je bila vsiljena z vojno, se nam zdaj prikazuje kot naša resničnost. Jaz to zavračam. Jaz sem živel v neki drugi resničnosti, ki jo je uničila vojna. Vojno je vodil Karadžić. Živim v njegovi dediščini. Zdaj mi govorijo, da je bilo moje življenje v sožitju namišljeno, etnična ločenost pa da je edina resničnost. Sovraštvo da je naravno stanje stvari. Jaz to zavračam.«V teh dilemah se ob Karadžićevi poti v Haag oblikuje nova Bosna. Sarajevu gradijo steklene hiše. Nekdanja stolpnica časopisa Oslobođenje je bila med vojno kup ruševin, ki je opozarjal na natančnost srbskega topništva nad mestom. Danes je obnovljena v stekleno palačo, ki se zgleduje po ekscentričnih newyorških katedralah moči. V Petnajstem nadstropju je panoramska restavracija, ki se vri okoli osi. Na steni so televizijski ekrani. Dan po aretaciji Radovana Karadžića sta se na njih ponavljali dve fotografiji voditelja bosanskih Srbov. Na levi je bil poleg generala Ratka Mladića v svoji najbolj bojeviti podobi političnega stratega vojne. Na drugi je izgledal kot pevec skupine Grateful Dead Jerry Garcia. Obe sliki sta bili resnični.