Še težje pa razumemo tole akrobacijo Cerkve: "V drugem primeru gre za duhovnika, ki svoje duhovniške službe ni nikoli opravljal v Cerkvi na Slovenskem in ni član nobene slovenskih škofij. Zato je toliko bolj podlo, da uredništvo v okviru takšnega pisanja priobča sliko ljubljanskega nadškofa. S tem dokazuje, da mu ne gre za objektivno obveščanje, temveč za moralno blatenje Cerkve na Slovenskem in njenih predstavnikov ter za zavajanje javnosti. To je razvidno tako iz naslova članka kakor tudi iz reklam, s katerimi ponujajo v prodajo to številko Mladine." Cerkev najprej implicitno prizna, da gre za slovenskega duhovnika, ki je posilil mladoletno osebo, potem pa misli, da duhovnikovo dejanje razvrednoti, nevtralizira in opraviči, ker duhovnik "svoje duhovniške službe ni nikoli opravljal v Cerkvi na Slovenskem in ni član nobene slovenskih škofij". Ko pa po tem obratu - ki sodi med obrate kalibra "To počnejo le Turki, mi pa ne" - kar na lepem ne gre več za dejanje, za spolno posilstvo, ampak za geografijo in delokrog, le še za vprašanje birokratske logistike potemtakem, ki je pomembnejše od posilstva, Cerkev burno popade Mladino, češ - to ni objektivno obveščanje, temveč moralno blatenje Cerkve na Slovenskem in njenih predstavnikov ter zavajanje javnosti. Z drugimi besedami: že res, da je slovenski duhovnik posiljeval slovenskega mladoletnika in da ga potem ni udaril niti Zakonik cerkvenega prava, toda to ni naša stvar, ker slovenski duhovnik Vatikanu in Bogu ne služi v Sloveniji. Kot da se ni nič zgodilo. Kot da je logistika cerkvenega službovanja pomembnejša od dejanja. Kot da je storilec nad žrtvijo. Kot da je Cerkev nad družbo.