Kdor je vsaj približno spremljal trgovinske boje, v katerih so zainteresirani uspešno pomešali potrebe mnogih s profitnimi stopnjami nekaterih, ni mogel spregledati preprostega dejstva, da so pred in po referendumu na sceni paradirali samo zmagovalci in - recimo - poraženci. Nikoli, ampak zares nikoli, se na njej niso pojavili tisti, za katere naj bi v resnici šlo: prodajalke in prodajalci torej. V imenu tistih, ki delajo, so vselej govorili drugi. Res je, da so o neizprosni logiki kapitala, ki si je prilastila tudi njihova nedeljska življenja, izčrpno poročali vsi, ki so delavsko stisko poskušali ujeti v svoje interpretativne mreže. Kar je sicer različne akterje v boju za prosto nedeljo združevalo, je dejstvo, da celo tedaj, ko so natančno opisovali aktualne delavske vaje v nečloveških perspektivah, niso obsodili logike kapitala kot take; ko so se zgražali nad izkoriščanjem, ki so mu v obstoječem ekonomskem fatalizmu podvrženi delavci in delavke, so se zgražali samo nad tem, da se ta odvratni film vrti nemoteno, ves čas, brez nedeljskega predaha. Še več: s tem, ko so okoli nedelje vzpostavili svoje carstvo svobode, so kapitalu vsaj implicitno priznali nujnost, da vse preostale dni prosto po Marxu trga vse medčloveške vezi. V tej turbokapitalistični legi družbene realnosti se nedelja vzpostavi kot mitološki čas, ki naj ne bi bil rezerviran samo za bogove. V družbi, kjer je čas denar, to seveda ni majhna stvar; kar jo postavlja v problemsko luč, je kruto dejstvo, da je denar relativno redka dobrina, do katere imajo lahek dostop samo nekateri, tisti, ki so v svojih rokah nakopičili moč in oblast. Morda je tudi zaradi tovrstnih mitologizacij ideja o nedeljskem počitku puščala za seboj toliko nelagodja in ironije. Vemo, kdo med nami in zlasti nad nami si lahko privošči razkošje nedela vsak dan, ne samo v nedeljo. Vemo, komu je delo v korist in komu v pogubo.