terimi skupnimi problemi in da morajo to storiti v soju nekaterih realnosti sodobnega življenja, zanj značilnih potreb, želja in kompleksnosti. Teoretiki se ne strinjajo, kako interpretirati te probleme in realnosti, toda zgrešili bi poudarek in namen vseh teh teorij, če bi nam pogled ušel od skupnih vprašanj, ki se jih lotevajo. Ko te skupne cilje zagledamo, lahko tudi začnemo oblikovati sodbe o tem, ali napredujemo v njihovem doseganju. Kar težko mi je dojeti, zakaj bi se nekdo ukvarjal s projektom politične filozofije, če ne bi mislil, da lahko v teh vprašanjih napredujemo. Ker se mi zdi obet napredka za projekt bistvenega pomena, se nisem izmikal prepoznavanju primerov, kadar mislim, da nove teorije ne ponujajo le drugačne, temveč tudi boljše odgovore na te skupne probleme. Katere so te skupne teme in problemi, ki jih poskušajo načeti različne teorije? Ena od tem, ki sem jih poudaril v prvi izdaji, je bila, da lahko v vsaki teoriji vidimo poskus interpretacije tega, kaj pomeni, da oblasti kažejo »enako skrb in spoštovanje« do svojih državljanov. O tem in o vprašanju, kako nam to omogoči vrednotiti tekmujoče teorije, obširneje spregovorim v uvodu, zato zdaj tega ne bom ponavljal. Še dve skupni temi sta, ki sta bili v prvi izdaji implicitno prisotni in sem jima v pričujoči izdaji poskušal dati večji pomen. Prva je ključni pomen liberalnih demokracij za sodobno politično filozofijo. Če kar najbolj poenostavimo, lahko rečemo, da se sodobni politični filozofi uvrščajo v dva tabora. V enem so tisti, ki sprejemajo osnovne trditve liberalne demokracije in katerih skrb je ponuditi najboljši filozofski zagovor teh vrednot. Do danes so se razvili trije glavni načini zagovora liberalne demokracije: utilitarizem, liberalna enakost in libertarizem. Skupaj so definirali govorico politične razprave v anglo-ameriških liberalnih demokracijah. Grozd konceptov, povezanih s temi tremi pristopi: »pravice«, »svoboda«, »največje dobro največjega števila«, »enakost možnosti« itn., obvladuje politični diskurz na teoretični in praktični ravni. Hegemonija teh teorij je tolikšna, da po mnenju nekaterih ponujajo »edino politično govorico, ki lahko zveni kot prepričljiv moralni glas v naših javnostih« (Grant 1974: 5). Prva tri poglavja pričujoče knjige vrednotijo te tri vplivne obrambe liberalne demokracije, ki jih lahko opišemo kot glavni tok 16