Odnos med telesom in duhom je bil gotovo osrednja tema zgodnje novoveške filozofije, problem, ki se je pri takratnih mislecih tesno prepletal s filozofskim pojmovanjem Boga; tako je na primer pri Descartesu Bog porok spoznavajočemu duhu za resničnost telesa in nasploh čutnega sveta, pri Spinozi je »Bog ali narava« ontološki temelj »psihofizičnega paralelizma«, medtem ko v Malebranchevem okazionalizmu, podobno kot v Berkeleyevem solipsizmu, Bog sam »ustvarja« čutne vtise v človeškem duhu, neodvisno od telesnih dogajanj in procesov. Zato se takratne misli o razmerju med duhom in telesom iztekajo v filozofsko teologijo, ki se skuša osvoboditi sholastične vezanosti na religiozno dogmatiko in najti odgovore na »večna vprašanja« s pomočjo racionalne, od dvomljivega izročila čimbolj neodvisne argumentacije. Z današnje zgodovinske perspektive pa se izkaže, da so znameniti sistemi zgodnje novoveške filozofije vendarle vsebovali nereflektirano središčno »slepo pego«, ki se vselej izmika racionalni obravnavi in mora, po avtorjevem implicitno prisotnem prepričanju, poklicati na pomoč teoretsko psihoanalizo - v skladu s tistimi znanimi Freudovimi besedami: »Kjer je bilo ono, naj bo jaz«. V pričujočem kratkem prikazu Čisto temne pege se seveda ne morem in nočem lotiti filozofske analize same teoretske psihoanalize, ki me, mimogrede povedano, pogosto osuplja z navidezno samoumevnostjo svojih predpostavk, z lastno nereflektirano »slepo pego« - ampak bom le orisal nekaj po mojem mnenju najzanimivejših detajlov Božovičeve knjige.