Ustvarjalnost kot izhodišče za vplivanje na prihodnost terja svojo infrastrukturno podlago, kot jo predstavljajo raziskovalne institucije, tehnološki in znanstveni parki ter inkubatorji, podobno kot tudi infrastrukturo umetniške ustvarjalnosti, ki posredno ali neposredno vpliva na kakovost okolja in življenja v mestu. Vendar je potrebno načrtovanje, ki vse to umešča v čas in prostor, kar pa uspeva le na podlagi čim bolj razjasnjene predstave o trendih sprememb v prihodnosti. Slednje so – navzlic skepticizmu in zavračanju prihodnosti – implicitno prisotne že v postmodernističnih razlagah o tem, kako se zabrisujejo meje med funkcionalnimi področji (sektorji, resorji). To pa zadeva tudi spremembe v prostorski porazdelitvi in organizaciji inovativne dejavnosti. Le-ta je zmeraj manj zamejena le na specifično, namensko delovno okolje in se razširja18 s težnjo k vsepovsodnosti (ne da bi pri tem odpadla potreba po določenih kondenzacijskih jedrih). V prihodnosti je torej treba računati, da bo sektorsko sproščanje dobivalo svoj izraz tudi v prostoru, čeprav je za sedaj še dosti nejasnosti v zvezi s tem. Pri tem nas zanima razmerje med naključnostjo oziroma posamičnim dogodkom in strukturo že z vidika samega načrtovanja. Kot ugotavlja Panagiotis Louridas (1999, str. 18), »načrtovanje izhaja iz vzajemnega učinkovanja strukture in dogodka. Naključno je prav tako pomembno za naravo načrtovanja, kot je struktura, ki jo načrtovalec poskuša doseči. Če ni naključnega, ne gre za načrtovanje, ampak za proizvodnjo«. Pri tem dodaja, da je načrt, do katerega pride na osnovi vzajemnega učinkovanja naključnega in strukture, nepredvidljiv. Dobri načrti nas presenetijo s svojo domiselnostjo in obravnavo naključnega. Kreativnost pa avtor vidi ravno v obravnavi nepredvidljivega (saj načrtovanja ni mogoče reducirati na deterministične algoritmične procese). Dober načrtovalec reorganizira razpoložljivo gradivo tako, da umešča naključno v strukturno celoto glede na pričakovane rezultate. Načrtovanje pa ni le razumski, ampak je tudi čustveni proces, ki vključuje osebni element načrtovalca in razkriva njega samega (prav tam, str. 19).