Radikalni zasuk režijskega metateksta (dramaturgija je delo Magdalene Lupi in prevajalke Višnje Machiedo) prinese sklep, dodatek, ki zapusti nezavezujoč ludični kontekst in Marivauxov konec zaostri. Svet preneha biti preprost, nepremišljena igrarija brez trohice zagatnosti preneha biti komična. Mladci v (nedolžno svetlih) suknastih kostumih (nekam nagonsko in mimogrede) obračunajo z rokokojsko načičkanima plemenitašema, »eksperimentatorjema«, ki jih kanita kot poskusne zajčke pozapreti vsakega v svojo celico. Sklepno prepevanje obeh zaljubljenih parov, posedenih okoli pobitih plemičev, pa ne doni iz polnih pljuč, temveč je zamolklo mrmrajoče, notranje zgroženo znamenje zaprepadenosti nad seboj in hkrati napoved revolucije, ki se ima zgoditi pol stoletja kasneje. Za storjenim bestialnim dejanjem ni bilo nobenega domišljenega programa - narekovala ga je notranja nujnost, po kateri so urejene stvari v človeku in ki je onkraj racionalnega. Egu samoljubnega človeka je krvniški gon imanenten in ga z voljo ni mogoče obvladati. Implicitno prisotni mit reškega Disputa je tako docela rousseaujevski: po naravi dobri človek se ob prestopu v družbo (ki v reški predstavi ni ne pravična ne humana) izpridi, saj ga civilizacija spremeni v sužnja.