Prej sem omenil nekatere lastnosti Merleau-Pontyjeve teorije, ki jo ločuje od postmodernistične. Ravnokar smo naleteli na še eno, namreč na vlogo, ki jo implicitno pripisuje avtorju oziroma umetniku kot tistemu subjektu, ki v delu izraža sebe. Ta izraz, ta ekspresija pa je nato prenosljiva – prek umetniškega dela – na gledalca tega dela. Kaj namreč razlikuje fotografijo od slike? Pustimo ob strani strogo tehnične in tehnološke razlike, ključna razlika zadeva dejstvo, da fotografija (vsaj v obliki, ki jo obravnava Merleau-Ponty) posname zunanjo stvarnost, ki jo le zabeleži, medtem ko je naslikana podoba hkrati reprezentacija neke stvarnosti, najsi bo zunanje ali notranje, ob tem pa hkrati tudi osebna ekspresija njenega stvaritelja. Seveda lahko rečemo, da je to lahko tudi fotografija in je to vsekakor res in je nekaj, kar je Merleau-Ponty pač zanemaril, ali pa se tega ni zavedal. Od njegovega časa pa do danes sta se fotografija in slikarstvo precej zbližala, tako da se nam njegov argument ne zdi več prepričljiv. A vseeno, ostanimo še za trenutek pri njegovi opredelitvi slikarstva v razliki do fotografije. Kot pravi Merleau-Ponty, “slikarstvo ne išče zunanjosti gibanja, temveč njegova skrivna znamenja.” Ta znamenja se kažejo kot vznikanje nevidnega v vidno, kar je možno le s pomočjo človeške subjektivnosti, ki jo po njegovem mnenju mehanična narava fotografije blokira, nenazadnje zato, ker kaže svet skozi oči monokularnega objektiva, ta pa je korelat kartezijanskemu očesu in zrenju, ki ga ta ponuja. Fotografski aparat, njegov prototip je camera obscura in služi za vzor celotnemu novoveškemu ukvarjanju z vidom in optiko, je zaradi teh svojih zgodovinskih obremenitev lahko predmet Merleau-Pontyjeve kritike (isto velja tudi za film). Vendar pa Merleau-Ponty ne govori o nevarnosti pasivizacije, na katero opozarja Baudrillard: množični elektronski mediji pasivizirajo gledalca. In na tem mestu nastopi podobnost z Merleau-Pontyjem: ekran, fotografija, ne zahtevata gibanja gledalca; sprememba osvetlitve, naklona in položaja v ničemer ne spremeni naše percepcije, v najboljšem primeru jo okrepi, medtem ko nasprotno gibanje, v primeru kipa ali slike, prispeva k percepciji, aktivira naš pogled kot pogled aktivnih gledalcev.