Številni Nemci, med katerimi so tudi sorodniki ubitih ubežnikov, menijo, da so sodbe zelo blage. Vendar pa te obsodbe hkrati kažejo, da pravica le lahko stopi na rep tudi najvišjim živinam nekdanje Vzhodne Nemčije. Prav to še zdaleč ni bilo gotovo. V petdesetih sodnih procesih so skoraj sto ljudi obsodili ubojev nesojenih ubežnikov, toda večina obsojenih so bili obmejni stražarji. Vendar pa rezultat skrbi mnoge, in to ne le stare zagrizene komuniste. Najprej zato, ker politbiro očitno ni izdal nobenega pisnega "povelja za uboj" - vsaj našli niso nobenega. Zato je tožilstvo osnovalo svojo tožbo na dveh precej splošnih dokumentih politbiroja, ki omenjata "dobro opravljeno delo" na meji. Pravni strokovnjaki, na primer Uwe Wesel iz berlinske svobodne univerze, dvomijo, da to lahko velja kot primeren dokaz individualne odgovornosti za usmrtitve. Poleg tega je Krenz v svojo obrambo prepričljivo dokazoval, da je bila - še posebej glede meje - Vzhodna Nemčija pod rusko taktirko. Po njegovih besedah naj bi to implicitno potrdil predsednik Ronald Regan, ko je v Berlinu pozval: "Gospod Gorbačev, porušite ta zid." Če povzamemo: sodnik se je strinjal, da Vzhodna Nemčija ni bila povsem suverena, a to po njegovem mnenju politbiroja ne razreši kazenske odgovornosti. Opozoril je, da na meji z Zahodom ni bilo sovjetskih čet. Na prizivnem sodišču bodo spet pogrevali te argumente. Poleg tega je pred vrati še en proces proti štirim drugim članom politbiroja, katerih obtožnice so podobne Krenzevi. Pripravlja se tudi vrsta drugih preiskav proti bivšim javnim uslužbencem vzhodnonemške države: ekonomistom, sodnikom, športnim trenerjem in zdravnikom.