Zadeva "izbrisani" se je zapletla, ker je vlada začela verjeti (ali se je pretvarjala, da verjame), da je mogoč kompromisen odgovor na temeljno vprašanje v tej zadevi: spoštovati odločbo ustavnega sodišča ali ne. Odgovor je lahko "da" ali "ne" - vse vmes lahko pomeni le "ne". In s tem so tisti, ki so se odločili, da svojo volilno bazo obnovijo ali celo razširijo s hujskanjem zoper izbrisane, verjetno dosegli celo več, kot so pričakovali. Ko sta predsednik vlade in predsednik parlamenta začela govoriti o minimiziranju odškodnin oziroma o tem, da bi bilo odločbo ustavnega sodišča treba izvajati selektivno, sta hote ali ne, tudi to ni pomembno, implicitno potrdila, da je v zmerljivkah o špekulantih, sovražnikih itd. upoštevanja vredno racionalno jedro. Kar se bere nekako takole: Janša, Peče, Drobnič in drugi sicer pretiravajo, vendar imajo v bistvu prav - nekateri med izbrisanimi so verjetno res špekulirali, nekateri so verjetno res sovražni do slovenske države. Strinjam se z Matevžem Krivicem - najhujšega udarca izbrisanim niso prizadejali ti, ki jih zmerjajo, temveč tisti, ki jih deklarativno podpirajo in hkrati pristajajo na temeljno podmeno nasprotnikov odločbe ustavnega sodišča. Dejstvo, da ljudem, ki so jih izbrisali iz registra stalnega prebivalstva, nihče nikoli ni dokazal, da so špekulanti, sovražniki itd., dejstvo, da je država z izbrisom zakrivila nezakonito dejanje, postane ob tem nepomembno.